Odpravil sem se na sprehod v gozd v bližini svoje hiše, ki je stala v majhnem naselju, posajenem po bregovih. Bil je lep, topel poletni dan in te male hiše, obkrožene z bujnimi vrtovi, so vzbujali tople spomine v odraslih.
Če bi se kakšen tujec po naključju znašel v mojem naselju, bi presenečen obstal: zagledal bi češnje in grmovje vrtnic, čebele in metulje, ki so letali naokoli, in urejene poti, ki so vodile do malih počitniških hišic. Hiše, skrite za rdečimi vrtnicami, so v sebi skrivale številne nevidne prijetnosti.
Ne morem reči, da me niso radi videli v teh ljubkih hišicah. Bil sem lepo vzgojen, pa tudi zelo odločen, zato sem zahteval le tisto, kar naj bi mi po mojem mnenju pripadalo.
Ta dan sem se potepal po ozki stezi proti gozdu, v zraku je visel vonj po praproti. Z rahlo upognjenim telesom sem se smukal skozi gozd, tiho sem korakal proti potoku, ki mi je bil najbolj všeč! Tu ob potoku so bili zajci moja družba. Ustavil sem se, da bi si ogledal ježa, ki se je zvil v klobčič. Kot dober poznavalec rastlin in živali sem vedel, kaj je jež, in se nisem več menil zanj. Vstal sem, si otresel prst in listje z obleke in z nogo nežno brcnil ježa. Jež se je malce od kotalil in začuden sem ga opazoval, postal je žareče rdeč. Za trenutek sem obstal in razmišljal, ali je to vredno pozornosti. Moj radovedni duh je zmagal. Približal sem se žareče rdečemu ježu in ga spet brcnil z nogo, malo se je zakotalil in postal bleščeče zelen. Razjezil sem se in pomislil, da jež počne to nalašč. Pozorno sem ga opazoval in pazljivo obhodil z vseh strani. Ogledal sem si okolico in svetlo modro nebo. Vse je bilo kot ponavadi in meni dobro znano. Minila me je jeza in videl sem ježa, ki je bil še vedno zelen, ta barva mu je bolj pristajala kot temno siva.
Preden sem nadaljeval pot skozi gost, sem še enkrat brcnil ježa.
Tedaj pa je skozi sanjavo tišino velikanskega gozda hitro, brez opozorila odjeknil krik, grozljiv, nezemeljski in grd, strahotno hladen, podoben najhujši mori vseh malih dečkov in odraslih mož. Morda je trajalo le sekundo, vendar se mi je zdelo, da je trajalo celo večnost. Še naprej sem stal na istem mestu, naježenih las in z izbuljenimi očmi, krik pa se je kar širil, nič se ni premaknilo, kot da je vse okamnelo. Tudi bleščeči dan ga ni mogel zaustaviti, izviral je iz zemlje in z neba, s svojim dihom je vse zamrznil. Pokrajina je izgubila svoje tople barve in se spremenila v mrtvo puščavo, praprot je polegel po zemlji, divje grmičevje robidnic, kostanji, bukve in ljubke breze pa so se spremenile v senco.

In potem…

…senca je izginila, kot da se ni nič zgodilo, zlata svetloba je oživila barvitost narave, čebele so leno brenčale. Zbegan sem stal ob majhnem rjavem ježu, po glavi pa se mi je motala ena sama želja: da bi čim prej izginil od tam.
Tekel sem kot zajec in moje dolge noge so me v trenutku odnesle po potki do jase. Zrušil sem se v jezero rumenega cvetja, zadihal in šklepetajoč z zobmi. Še vedno nisem bil podoben umirjenemu, samozavestnemu dečku. Minute so tekle in počasi sem prihajal k sebi. Ledeni obroč okoli srca je počasi popuščal. Potok in gozd sta mirno dihala. Začutil sem čudno težko utrujenost, veke so postale svinčeno težke in ne občutno sem utonil v mrtvaški spanec.

Sanjal sem…

… pred očmi se mi je prikazalo neskončno prostranstvo vesolja. Njegovo modro črnino so krasile zvezde prečudovitih barv. Nenadoma je začelo mehko in toplo krilo vesolja širiti leden mraz. Okoli zvezde se je tesno stlačen sesedel strah, vse je izgubilo obliko in smisel. Kot peklenska vsebina je izbruhnila pradavna groza in s svojo demonsko senco objela vse obstoječe. Vse v vesolju je zadrhtelo v strahovitem krču. Potem pa so se začele skozi prihajajočo praznino približevati majhne svetle pike, ki so postajale vedno večje in večje. Majhne vesoljske ladje so hitele in si prebijale pot skozi peklensko brezpotje, v sebi so nosila zadnja bitja. Kjer se je nekoč začenjala prihodnost, se je sedaj rojeval konec. Ladje so krenile na pot. Hitele so k svojemu cilju, k Zemlji. Opazoval sem, kako se mi približujejo, in vedel, da prihajajo pome. Sedaj vem, da sodim med izbrane in da bom edini rešen. Še malo in vse bo izginilo. Pošastno obličje bo vse posulo s svojim smrtonosnim ivjem, tema bo požrla svetlobo, zlo bo premagalo dobro, jaz pa bom v vesoljski ladji hitel dalje in iskal novi svet. Nebom vedel kdaj in kje ga bom našel, vem pa le, da je določeno, da ga bom prav jaz našel in zgradil skupaj z bitji, ki so me izbrala. Napotil se bom v prihodnost.

Nekega prelepega poletnega dne so na bregu potoka v jezeru rumenega cvetja našli truplo dečka. Zdelo se je kot da spi. Rdeč obraz je bil miren in zadovoljen, brez grdega pečata, ki ga pušča smrt. Bujno rastje okoli njega ga je nežno in zaščitniško pestovalo v svojem dišečem objemu. Na dečkovih prsih pa je ležal mrtev jež, navaden, sivo rjav gozdni jež.