Že ne vem katerič sem letos v Skopju, pa je vedno drugače… mesto raste z neverjetno hitrostjo… in pretkeli teden so imeli potres 5,2 »neke« stopnje… pa se ni nič porušilo… očitno so pred 50 leti tako trdno zgradili… kljub temu, kot sem pred poleta hodil po ulicah, sem imel občutek, da se bo vse sesulo v prah, ker tako hitro gradijo… ampak, ko sedaj ugotavljam in primerjam svoje stanje takrat… sem ravno bi v fazi, ko sem se za nekaj poskušal boriti… in danes berem, veliko zgodb o borbi, o trudu…
… v življenju so različna obdobja, in za vse potrebujemo vajo, da se lahko naučimo, hoditi, brati, pisati… vse… ko sem še bil aktiven atlet (200-400m), sem v enem letu pretekle nekaj 1000 km, dvignil nekaj 100 t uteži, treniral vsak dan, včasih celo 2 x… zato, da sem napredoval za desetinko… toliko truda je potrebno vložiti na napredek… vendar vse ima svojo mejo… v nekem določem trenutku, se mora upočasniti, zmanjšati tempo… iz garaškega stanja moramo prestaviti v sproščen program… zato, ker je naše skladišče potencialov polno in sedaj morajo zaživeti, če ne bodo postali neuporabni…
… namreč vse smo naredili v svoji preteklosti, sedaj se moramo samo prepustitit in vzdrževati kondicijo… na katere koli področju…

in kdaj je ta čas?

Ko začutimo, da več ne moremo naprej, ko se vrtimo v krogu, ko smo preveč utrujeni… potem je pravi čas… ko mislimo, da je najslabše obdobje… je v bistvu začetek najlepšega, zato se moramo temu prepustiti… da vse kar smo sejali tudi zraste… če pa preveč zalivamo… pa ne bo nikoli… zato je pomembno… poslušati sebe, kdaj je dovolj… ne svojo slabo vest, da moramo še…

In, ker v Skopju nimajo slabe vesti, temveč le prepuščajo se potencialom svoje zgodovine in jasnim načrtom, se jim stvari dogajajo same po sebi… celo narava jim je pokazala, da so na pravi poti…

V življenju je potreben trud, vendar vse do določene meje… kajti enako pomemben je odmor, da se trdu obrodi sadove!