Sem smo prišli sami in odšli bomo sami… ali je to res samo vmesna pot… kaj je potem smisel tega življenja? Se neštetokrat vprašamo, ko kakšno naporno obdobje traja dalj časa… kar ni in ni konca, pa se vmes sprašuješ, kaj je narobe, kje delamo napake, zakaj je vse to potrebno.. in potem se danes odpravim na hrib nad Skopjem, kjer je velik križ (86m)… in se postavim pod njega in prosim Boga, naj me vzame k sebi, ker več ne morem… čakam in nič se ne zgodi! Nakar naenkrat se začne mračiti in strela udari vanj… čeprav sem resno mislil, ko sem izgovoril te besede, sem šele sedaj dojel, da me je res nekdo slišal in celo resno misli, jaz pa sem se šele sedaj zavedal… da nisem tako resno misli, temveč sem vse skupaj dejal iz obupa, da se nekomu potožim, saj me tukaj na zemlji nihče ne razume…
V bistvu sem dojel, da je nekdo veš čas z nami… vremenski dogodek je bil naključje ali ne, mene je zelo streznil. Takrat sem videl, da je celotni svet v moji glavi, tako kot se bom sam odločil tako bo.
Pokleknil sem pred križ in naredil meditacijo, da s prošnjo, da se ves moj strah jeza, agresija, spremenita v srečo, veselje in obilje. Počutil sem se kot da nekdo stoji zraven mene in me drži za roke, počutil sem se varnega.
Hkrati mi je šla slika skozi glavo, da se moram počutiti sam varno, ne da iščem nekoga za pogovor, za oporo, sam moram biti prepričan vase. Ne smem iskati pomoči in bogastva drugje, vsa orodja in obilje imam v sebi… res, da sem sam, ampak imam veliko podpornikov in prijateljev, ki so vedno tukaj ko jih rabim, čeprav sam rešujem vse stvari sam in na koncu imam res občutek da sem sam, kljub neomejeni podpori.
Človek, tako sam pade v to črno luknjo, ki si jo je sam skopal. V bistvu, smo si to črno luknjo skopali sami, da se malo odmaknemo pred dobrimi stvarmi, ki nas čakajo, kod da se bojimo Sonca, veselja in obilja. Učili so nas, da nas denar pokvari… ampak denar je logična posledica, ko počneš nekaj v čem uživaš. Ampak naša družba ni tako naravnana, vse čas smo v krču in strahu… kaj bodo rekli drugi. Torej, sami s temi prepričanji ustvarimo svoj neuspeh, strah in polom.

Seveda, govorijo in pišejo, da moramo veliko delati na sebi, temveč tukaj velikokrat napačno razumemo… ker se gremo raziskovanja… ampak če iščemo vzroke za srečo, nikoli ne bomo srečni in nikoli v bistvu ne bomo živeli, če bomo iskali smisel življenja.

Še vedno klečim pod tem mogočnim križem in čakam še neko rešitev, ne samo znak Boga in moč narave… in nič se ne zgodi, nihče mi ne pokaže poti iz tega trpljenja… dokler mi ne postane jasno, da mi je tudi nihče ne bo, da bo pot takšna, kakšno si bom sam naredil. Vstanem se in grem proti gondoli, kjer pa seveda zaradi slabega vremena ne pustijo oz. ne vozi. Odpravim se v gostilno in srečam znanca izpred dvajset in več let… Makedonec, s katerim sem skupaj tekmoval v teku na 400 m in padeva v debato… tudi on je očitno v enaki situaciji kot jaz, tudi on si je ta življenjski golaž sam skuhal. Ampak ponavadi je tako, bolj, kot je začinjen, raje ga imamo.

Po dveh urah se je zjasnilo in sva se kar peš odpravila dol, ter nadaljevala debato. Takrat sem videl, da imava zelo podobno pot, kot sva jo že imela v času tekmovanja… ampak hkrati drugačna. Namreč tukaj na zemlji je ravno to posebnost, da smo drugačni in da to drugačnost znamo sprejeti, ne da se primerjamo z drugimi.

Ko sva prišla v dolino oz. ravnino, sva se poslovila in že ko je naredil nekaj korakov vstran, sem začutil, da je del mene popolnoma prazne, kod da je on odšel iz mene in tudi on se je obrnil in enako čutil…
… tudi on je prosil, da naj iz njega gredo nekatere stvari vstran, kot jaz in očitno sva nosila tovor drug drugega, in te pošiljke po 20 letih predala. Počutil sem se osvobojenega in srečnega… naslednje jutri, ko sem se zbudil, sem imel občutek, da me je res treščila strela in iz mene pregnala vse strahove.
Ne vem ali me je bog uslišal ali je vse skupaj le moja odločitev, vem samo da nimam nikomur pravice soliti pamet niti svojo resnico prodajati za sveto… vem le, da vse kar se meni dogaja, je moja resnica in tudi pravica in da na vsakem koraku sam odločam o tej poti, o svoji poti. In moja pot sem jaz, drugi so le odziv na mojo notranjost.
Hvala vam za vse nasvete in v veselje mi je bilo, da sem vas srečal.

Sedaj berem, kaj sem zgoraj napisal… zanimivo, da se med pisanjem nisem niti tega zavedal, kaj pišem, niti kaj hočem sporočiti, ni znanstvena fantastika, je pa le sporočilo, ki ga moram prenesti na papir, po včerajšnjem dogodku.

Lep dan želim vse in se za danes poslavljam s pesmijo:

ZAR JE BITNO

Zar je bitno kako se zovem…u kojem mjestu na istoj planeti ovoj zivim…koliko sam star/a ili mlad/a…koje mi je zanimanje…kakvo je moje porijeklo…koje su boje oci moje…koje boje je moja koza…koja je moja vjera…kojem se Bogu molim…u kojem vremenu zivim…
Svi mi imamo ime…
Svi mi pripadamo nekom mjestu…
Svi mi nosimo godine svoje…
Svi mi od necega zivimo…
Svi mi imamo porodicno stablo…
Svi mi imamo oci da gledamo…
Svi imamo kozu pa osjecamo…
Svi vjerujemo u nesto…
Svi se molimo njemu…
Svi mi pripadamo vremenu zivota kojeg zivimo…
Svi smo mi isti…Svi mislimo…Svi nesto volimo…Svi sanjamo i za ostvarenje svojih snova zivimo…Svi disemo isti zrak…Svi na svoj nacin zivimo…Svi smo mi mrvice svemira koji se neprestano mjenja…
Voli…Postuj…Cijeni…Ne osudjuj…Ne mrzi…Oprosti…Nadaj se…Bori se…
Misli i stvaraj sto bolje mozes…
Voli sebe i bica oko sebe…
Drustveno koristan…Socijaliziraj se…
Neka dusa s mirom zivotu nazdravlja…

Autor:Enisa Angie Behaderovic