Po nevihtah in stiskah v zadnjih dneh, sem se danes povzpel na hrib, kjer sem zasledil različne postaje in šele pri številki 8 se mi je posvetilo, da grem po romarski poti, ki označuje Križev pot, tako sem sledil postaji vse do zadnje, ko so Jezusa položijo v grob… in ko se sedem na vrhu, se mi odvrti film dalje… čez tri je pa vstal od mrtvih…
… in potem gre film naprej… da vsake toliko časa padem v to črno luknjo in potem lezem iz nje, da sem na koncu prepričan, da je edino še smrt edina rešitev… in ko res pridem v kot, ko mislim, da bom umrl in se že prepustim… se mi zgodi čudež… pod tako močnim pritiskom se skoraj zlomim in šele ko sem res v kotu, zberem dovolj moči, da se vstanem… in res, moj življenjski vzorec, po katerem funkcioniram je Križev pot!
Ampak, tega nisem srečal samo pri sebi… temveč vedno več Jezus Kristusov srečujem… Najprej mislimo, da bomo rešili svet, potem pa na koncu rešujemo sami sebe.

Čeprav si vsi želimo mirnega življenja, je očitno to kazen, kadar želiš spreminjati svet… sveta ne moremo spremeniti, spremenimo lahko samo sebe.
Očitno je ta psihološki vzorec Križevega pota… nek nacionalni vzorec Slovenije, ali pa morda celo balkana… seveda ne moremo zato okriviti cerkev!

Vse kar se v bistvu moramo zavedati je, da lahko pridemo do cilja tudi brez trpljenja, veliko stvari lahko naredimo zelo enostavno, brez komplikaciji.. v bistvu si sami zakompliciramo pot.

Torej, če ne hitimo in sem nikamor ne mudi, bomo prišli do cilja, drugače nikoli!