Še vedo se ne morem odločiti za neko resno vezo oz. sploh kakršnokoli vezo. Saj se mi zdi, enostavno ne srečam… ja mogoče ne srečam samega sebe. Namreč življenje v dvoje, je kot narava s katero živimo… odnos je lahko kot tok velike reke… v fiziki bi temu rekli laminarni tok, kjer je vse predvideno in celo življenje teče po naprej začrtanih pravilih, kjer se tudi več ali manj odvija, kot je planirano…. nekateri bi rekli dolgočasno, drugi pa končno brez pretresov… druga različica odnosa pa je turbulentni tok, kot mali potok, ki je še zelo živ in kar ne kaže da bi se umiril…. in ko nam v prvem postane dolg čas, si umislimo turbulenco… in ko nam je turbulenca prenaporna, bi želelo nazaj v laminarni tok, žal pa je pot nazaj zelo težka… in če že pridemo nazaj tja se slej ko prej znajdemo nazaj v turbulentnem, čeprav si ga ne želimo.
Ali drugače povedano, odnos, kjer nam odnos povzroča stres, namreč sprošča hormon sreče in potem nekako postajamo odvisni od tega…. in vedno znova zaidemo v stres, da se potem ponovno počutimo srečne… vendar vse to je zavajanje… stresno življenje, namreč ni ravno zdravo…

V večini smo se ločevali, ker je bilo zakonsko življenje preveč monotono, vse ustaljeno in smo se kako pričeli oddaljevat… v bistvu pa so imeli vse pogoje, da ustvarimo čudovito življenje…
in potem si omislimo popolnoma drugačen koncept partnerja, takšnega, ki je bolj zabaven, igriv… ampak pri tem pa pozabimo da če je človek tako… v velikem razponu, da neke vrste ekstremist… sedaj je igriv, že v naslednjem trenutku je lahko prepirljiv in vse to moramo potem vzeti v obzir… naenkrat smo prišli v odnos, kjer ni vse umirjeno, temveč so pozitivni in negativni ekstremi… čeprav so nam všeč samo tisti pozitivni, vendar v takšnem primeru moramo vzeti v paketu.
Potem nekako zbežimo iz te zveze a so zaradi hormona sreče, ponovno poiščemo podobnega partnerja, kjer je ekstrem še večji, tako da imam po stresnih situacijah hormon sreče, če večjo moč….
No sedaj pa sem se jaz malo ustavil in veliko razmišljam, sploh se več ne prepustim… kar vem da je narobe…. vendar nočem več teh stresov. Nisem več tako mlad, pa tudi življenje je kratko in ga na ta način enostavno samo še bolj krajšam…
In ker mi z istim vprašanjem prihaja vedno več ljudi, enostavno nimam odgovora… mi pa pride v ospredje zgodba, prijatelja, ki je tako kot jaz, jadral med temi ekstremi, dokler se mu v istem času ni vse lepo »zložilo«, dekle/zdravica, s katero sta se poročila in imata otroka, nova služba, trenutno najbolj aktualna… zato je edina pot, da najdeš pravega partnerja, brez stresa, da najdeš najprej sebe in potem si našel vse, partnerja, službo, vse….našel si življenje.