Kadar slišimo besedo varanje nam skozi telo preletijo mravljinci in takoj pomislimo kaj naš partner sedaj počne. Ob varanju imamo v mislih spolni fizični dotik našega partnerja z drugo osebo. Čeprav sami kdaj pomislimo, da bi odšli z neznancem, ali celo včasih podležemo lepim besedam, čarom ali darilom druge osebe, pa takrat ne pomislimo, da koga varamo. V kolikor pa vidimo ali slišimo, da je naš partner bil z drugo osebo, pa če tudi se je samo pogovarjal, postanemo nemirni, zaščitniški do njega pred drugimi in do njega napadalni. Naenkrat nismo več podobni sami sebi. Misel na varanje slabo vpliva na nas in na okolico. Varanje javnost celo bolj obsoja, kot nasilje v družini.

Varanje v dejanjih

Varanje najbolje ponazarjamo z besedno zvezo »skok čez plot«. Kar pomeni, da je nekdo prekoračil meje zaupanja v partnerski vezi. Kadar smo z nekom v zvezi, si lastimo drug drugega, kod da je del nas, naša podaljšana roka. S tem, ko se s partnerjem telesno združimo, smo mnenja, da smo se mu s tem popolnoma predali in mu tako izkazali popolno zaupanje. Ob partnerju si zgradimo neviden obroč, kot kletko iz čustev. To kletko gradimo dalj časa, zato smo na njo zelo navezani, kot pomočnika imamo v mislih našega partnerja, tako da ga smatramo kot soustvarjalca in samo njega spustimo v njo. Takrat imamo občutek, da je vse popolno in nič se ne sme premakniti. Noben oseba ne sme priti na obisk v to hiško, no morda če ga mi povabimo, zagotovo pa je ne sme partner. Niti partner ne sme iz njen. Zgradili smo svoj svet, svet v katerem se dobro počutimo, pa smo partnerja vprašali ali se dobro počuti.
Ob novici, da je v »posteljo« šel z drugo osebo, smo najprej presenečeni, kako je to možno, saj nikogar ne pozna tako dobro kot nas, kako mu je lahko zaupal. Podrl je hišo (čustveno kletko), ki smo jo tako dolgo gradili. Počutimo se kot, da nam je nekdo »odsekal roko«. Tudi bolečina je takšna. Ugotovimo, da smo prevarani. Nekdo nam je ukradel najljubšo reč, za katero smo žrtvovali svoje življenje. Oseba s katero nas je partner prevaral je za nas »lopov«, saj je on tisti, ki nam ga je ukradel. Pri tem pa se ne zavedamo, da se je naš panter imel možnost odločiti ali se bo telesno zbližal ali ne. Zelo mala verjetnost je, da je bil v to prisiljen (obstaja pa možnost, predvsem moški nad ženske, vpliv alkohola in drog). Zato nimamo nobene pravice, obtoževati druge osebe, kar se v vsakdanjem življenju največ dogaja. Moški fizično obračunavajo z moškim, ženske, pa za vse krivijo žensko ali pa celo sebe, ker ni bila dovolj dobra z možem. Skratka vsak sam mora sprejeti odgovornost za svoja dejanja. In do »kaznovanja« druge osebe nimamo pravice.

Varanje v besedah

Večina je prepričana, da je varanje, samo fizično. Kaj pa takrat, kadar se pogovarjamo z drugo osebo ali jo celo osvajamo. Drugi osebi govorimo stvari, ki smo jih govorili našemu partnerju, ko smo ga osvajali. Se pogovarjamo o stvareh, ki se jih s partnerjem nikoli ali mu celo več zaupamo, kot svojemu partnerju. Partnerju pa tega nikoli ne povemo, vendar kadar se najdemo v skupni družbi in partner sliši naš pogovor, ki mu je popolnoma tuj, se predvsem počuti prizadet. Velikokrat odvrne, kdo sploh si ti, sploh te ne poznam, pred drugimi si popolnoma druga oseba. Lažeš mi!
Vsak si o svojem partnerju ustvari nek svoj svet. V času ustvarjanja skupnega življenja, se prevečkrat ukvarjamo z zunanjimi dejavniki, ne pa drug z drugim. Primanjkuje nam časa, za ustvarjanje odnosov. Ker v resnici drug drugega poznamo zelo površno, si o njem ustvarimo tudi takšno sliko, ki pa je dejansko popolnoma drugačna od resnične in potem takšne stvari tudi pričakujemo od partnerja. Če naredi kar ni v skladu z našo podobo o njem, pa če je to pogovor z drugo osebo nasprotnega spola brez naše prisotnosti ali daljši izlet s prijatelji, imamo občutek, da je do nas neiskren in nas je prevaral – izdal je naše zaupanje. Pravzaprav pa smo sami krivi za takšen občutek, saj partnerja nismo do konca spoznali, vseh njegov potreb in želja. Prekršil je pravila, ki smo jih napisali zanj in mu jih nikoli prebrali.

Varanje v mislih

Velikokrat nam pogled in misli zaidejo na popolno neznano osebo, predvsem moški sanjarijo o seksu z drugo osebo ali celo pri seksu s partnerko razmišljajo o drugi osebi. V takšnem primeru nismo vdani osebi kateri smo prisegli zvestobo do konca življenja. Tako bi lahko rekli, da smo partnerja prevarali v mislih. Vendar nimamo slabe vesti, ker je bila samo misel. Kako pa bi se počutili, če bi vedeli, da med spolnim odnosom z nami partner razmišlja o svojem sodelavcu, o drugi osebi… imeli bi občutek, da smo prevarani.

Varanje samega sebe

Ali sedaj to pomeni, da smo ujetniki našega partnerja v mislih besedah in dejanjih? Karkoli naredimo, rečemo ali samo pomislimo in ni v skladu z poročno obljubo in željami našega partnerjem, je prevara. Pa saj potem vsi vsako sekundo varamo! Da, če se sami tako odločimo! Namreč vse to se dogaja v naših glavah, sami si postavljamo pravila in omejitve.
Torej če sami sebi postavljamo omejitve in pravila, ne samo odnosa s partnerjem, temveč, kot je omejitev določene hrane, gibanja… lahko rečemo, da smo ob vsakem odvečnem grižljaju, prevarali samega sebe.

Kaj sploh je varanje?

Ali smo se res vprašali kaj sploh je varanje? Kako lahko rečemo, da nas je nekdo prevaral, če pa ni naša last. Tudi mi nismo nikogaršnja last. Smo last samega sebe. Torej lahko rečemo, da lahko prevaramo samo samega sebe. Pomeni, da smo prekršili pravila, ki smo si jih postavili. In zakaj smo si postavili takšna pravila? Zato ker smo podlegli družbenim normam, zaradi nizke samozavesti. Pustili smo, da nam je družba postavila pravila. Postali smo ujetniki samega sebe.
Vse kar moramo storiti je da stopimo preko meja, ki smo si jih postavili. Besede varanje več ne bomo poznali. Ne bomo več ujetniki drugih, lahko počnemo kar koli hočemo. Seveda to ne pomeni, da bomo sedaj kar skakali čez… temveč imeli bomo večjo zaupanje v samega sebe in hkrati v partnerja, ker nas partner spoštuje, bo spoštoval tudi naše želje.

Kako preprečiti varanje?

Namreč s strahom, da nas bo partner prevaral, podzavestno s besedami in dejanji partnerja sami vzpodbujamo k varanju.

Več moramo delati na samopodobi in samozaupanju. Partnerja pa ne smemo z ničemer omejevati. S tem ko nekoga omejujemo pomeni, da ga zapiramo in vsak ki je zaprt želi pobegniti. Pobegniti pa lahko pomeni v mislih si ustvariti svoj svet (varanje v mislih), se zaupati drugi osebi (varanje v besedah), se zabavati z drugimi (varanje v dejanjih), če pri tem sami trpimo, smo se omejili (varanje samega sebe).

Izhajati moramo iz tega, da smo mi središče vesolja, da smo edinstveni. Postaviti si moramo svoje cilje in tudi poti do tja. Pri tem pa moramo upoštevati možnosti, ki jih imamo. Morda je slišati malo srednjeveško in egoistično, vendar najprej je potrebno poskrbeti za samega sebe, šele tako bomo lahko skrbeli za druge, če ne, se bo naša življenjska pot končala zelo hitro. Predvsem moramo ob mislih, da želimo poskrbeti za otroke imeti v mislih, da nas čaka 25 let trdega dela in zato potrebujemo veliko energije, biti moramo zdravi in zelo bistri. In zato moramo imeti sebe najrajši.

Zavedati se moramo, da bomo srečevali veliko ljudi z nekaterimi bomo preživeli daljše obdobje z nekaterimi se bomo samo bežno srečali. Dalj časa bomo z osebo preživeli, bolj nam bo zlezla pod kožo, postala bo del našega življenja, del nas. Pustili ji bomo da bo prišla v naše življenje, v nas. Naenkrat bomo navajeni nanjo, zasvojeni. Kadar smo z nečim zasvojeni želimo, da bi tega imeli vedno več. Zavedamo se da zasvojenost ni zdrava. V kolikor bo oseba v naši bližini začutila, da je priklenjena, se več ne bo dobro počutila v naši bližini in hotela bo pobegniti, ker je tudi ona »odvisna« od nas (zasvojena z nami) bo želela ostali. Zato bo najprej bežala v svojih mislih, nato bo začela bežati k pogovoru z drugimi in nato bo za kratek čas zbežala še k nekomu v posteljo. In vsi ti kratki begi se imenujejo varanje.
Mi smo tisti, ki vzpodbujamo partnerja, da nas prevara. Če si ne postavljamo mej in če drugih ne omejujemo, potem nihče niti več ne pomisli o zbliževanju z drugimi. To je tako, kot tok reke. Če reka nemoteno teče, bo njena struga vedno globlja (tako kot je lahko odnos vedno globlji, če sta oba iskrena), ko pa ji bo nekaj preprečilo tok, pa bo iskala drugo pot v drugi smeri. Zakoni narave zahtevajo, da reka teče naprej. Tako mora teči naše življenje naprej in če bomo partnerju nekaj omejevali, bo on svojo pot nadaljeval drugje.
S tem ko si odpravimo ovire v svoji glavi, pa tudi sami ne bomo imeli slabih trenutkov.

* – zapisano 2005