Ko sem se dokončno postavil, se je poslovila… in sedaj se jaz ne znam posloviti, da se tudi ona postavi!

Klub temu, da vse dni predvsem vikend preživim zunaj, sem danes ostal v postelji, kajti moram odpočiti glavo, čeprav ležim. In ob tem počivanju, predvsem mislim na njo, ki sem mislil, da sem jo že davno pozabil. Vendar me vsak dan nekaj spomni na njo, danes celo sanje.
Očitno potrebujemo ljudje, veliko časa, da predelamo svojo preteklost… posebej če danes na Twitterju spremljam, različne debate o Hudi jami in podobnih srečanjih.
Svoje preteklosti ne moremo opustiti, niti na nacionalni ravni kaj šele na osebni. Očitno je to naše prekletstvo. Vendar morali bi biti toliko odgovorni, da s svojo preteklostjo ne bi smeli okužiti mlajših rodov, temveč bi jih morali pustiti, da si oblikujejo svojo prihodnost, na podlagi svoje preteklosti, ne naše.

V bistvu smo ujetniki svoje preteklosti, svoje osebne in nacionalne… okoli sebe imamo toliko omejitev, kletk, da… bo pot še zelo naporna preden se znebimo vseh okov.

Ampak, ko se vsega znebimo, ali bomo takrat znali živeti brez preteklosti. Morda je tudi to razlog, da ne znamo živeti brez preteklosti. In da še vedno živimo v njej!

Brez preteklosti ne moremo živeti, ker nočemo. V preteklosti se namreč počutimo varne, zato nočemo nikoli izpustiti svoj objem »mame«.

To je tudi osnovni problem Slovenije, noče zapustiti varnega objema svoje mame. In mame nočejo izpustiti svojih sinov, otrok…. svoje duševne hrane, da imajo občutek, da še živijo.

V naši preteklosti, nas zadržujejo naša varnost, jeza, maščevanje, … samo negativne stvari… v bistvu je to osnovna naravnanost, nas samih, hrano iščemo v jezi…. močvirju.

V Sloveniji se je v preteklosti odvilo veliko vojn in je postalo veliko pokopališče, in mi v bistvu žimo na grobišču… prestolnica, pa je nastala na močvirju…
če pogledamo našo preteklost, pomeni, da bomo morali zbrati veliko moči, da presekamo vse te vzorce iz preteklosti in pričnemo povsem novo pot.

To sporočilo, je sporočilo vsakemu posamezniku in Sloveniji na sploh.
Tako, kot jaz ne morem pozabiti nje…. ne moremo pozabiti, še marsikaj… torej ljubezen, v bistvu ni rešitev, je lahko samo pekel preteklosti.

A bo nova ljubezen, potem rešitev za vse stare stvari, ali samo pot v novi pekel, v še večjo zgodovino, kjer se bom spominjal bolečin Rimljanov, ki so hodili po Ptuju?
Vendar občutek, ki me sedaj preplavlja je to, da tudi starim prepričanjem včasih rok trajanja poteče in da smo sedaj v obdobju, ko se vse staro končuje in nastaja nekaj novega, čistejšega.

Morda se s tem tudi končuje, moja stara ljubezen, da bo enkrat lahko prišla nova.

Preteklost je bila in bo obstajala, prihodnost pa si lahko naredimo popolnoma sami. In ko bo ta prihodnost postala preteklost, se več ne smemo obešati na njo, temveč pot, ki smo si jo tlakovali, moramo iti po njej, da bomo lahko živeli sedanjost.

Ja, danes je eden od tistih dni, ko si želim svobode!