Večkrat si vprašanje: »Kdaj smo zreli za poroko?«, postavimo šele nekaj let po poroki. Čeprav bi se morali vprašati, to veliko prej preden se odločimo za tako pomembno življenjsko odločitev.

Preden si odgovorimo na vprašanje, si poglejmo, kakšen bi moral biti zakon. Torej neke vrste pravila partnerskega odnosa (ki pa morajo veljati tudi če nismo poročeni).
V zakonu ne sme biti nič samoumevno, vse kar želimo, da stori drugi ga moramo za to prositi ali si predhodno razdelimo dela. V zameno ne smemo nič pričakovati, če se predhodno ne dogovorimo (niti hvala ali pa celo seksa, ko moški pospravi za sabo in misli, da je že naredil dovolj za…). Delo mora biti razdeljeno časovno enakomerno. Enota, za enakomerno delitev dela, ne sme biti količina ali denar, temveč časovna enota. Namreč obema partnerjema mora ostati enako časa za zabavo in enako časa morata posvetiti vzgoji otrok, seveda to lahko počneta skupaj (vendar se zabava ne šteje, če gre družina na počitnice in potem se mož igra z otroci, žena pa pospravlja, kuha, skrbi, da nihče ni žejen ali opečen…). Predvsem pa od partnerja ne moremo zahtevati tisto, česar sami nismo pripravljeni narediti zanj in za zakon. Prav tako (kot smo že zapisali v enem od prejšnjih števil) ne sme biti samoumevno, da smo s poroko zapečateni za vedno, temveč se moramo vedno znova in znova »osvajati«. V praktičnem življenju je to skorajda nemogoče, predvsem zaradi različnih načinov dela ali služb, zato pa moramo sami težiti, da je to vedno bolj pogosto. In ne samo ob obletnicah ali praznikih, ko je to že samo po sebi umevno.

Če se malo prepustim »nestrokovnemu razmišljanju«. Poročni list bi lahko imel prilogo, v katerem bi bila napisane obveznosti in odgovornosti posameznega partnerja, ki bi se na določen čas preverjale. Torej bi poročni list lahko imel omejen rok veljave. Partnerja bi si tako na vsakih sedem ali deset let ponovno prisegla zvestobo ali pa ne. Tako bi se oba partnerja v določenih življenjski obdobjih trudila, da bi izboljšala odnos, predvsem pa bi bilo veliko manj dela na sodiščih v primerih, ko partnerji dejansko ugotovijo, da ne sodijo skupaj. No to je bila samo kratko razmišljanje, ki pa mislim, da bi dobilo veliko somišljenikov.

Ko smo sami krivi za slab odnos, pogosto prenašamo odgovornost na druge, namesto da bi se soočili s problemom. Torej raje pobegnemo od njega. Zavedati se moramo, da bi tak beg pomenil kratkotrajno rešitev, saj bi enako napako ponovili v naslednjem in naslednjem zakonu.

Če že upoštevamo dejstva, ki smo jih našteli v začetku, bi marsikateri temeljito premislil ali je pripravljen na skupno življenje ali ne. Tega se predvsem zavedajo moški, zato pa težko privolijo v zakon in raje živijo na »koruzi« (čeprav razlike ne bi smelo biti). Če pa se že poročijo, se predvsem zaradi strahu, da bi ostali sami.

Pari, ki se najdemo skupaj in želimo ostati skupaj, moramo imeti predvsem skupni življenjski cilj in interes ga doseči. Cilji ne sme biti, imeti otroka in mirno življenje, temveč vsebine, kako si bosta naredila mirno življenje, kaj bosta počela, ko bodo otroci odrasli, kaj ju bo dopolnjevalo in razvijalo… vendar se bodo nekateri vprašali, pa saj to lahko počnemo tudi brez poroke. Da, res lahko počnemo brez poroke, vendar je verjetnost, da to dosežemo manjša.
Zakaj? Najbolje, da se vrnemo nazaj k naravi ali bolje rečeno k vesolju. Vesolje je zaokrožena celota, povezuje ga »neka« energija, znotraj vesolja so galaksije, galaksija je skupek zvezd, ki jih povezuje »neka« energija, znotraj galaksij so osončja, ki jih povezuje »neka« energija, znotraj osončja so planeti in na planetu Zemlja je življenje. Življenje na zemlji je povezano v države, v državah so ljudje (narod), ki jih povezuje »neka« energija. Narod sestavljajo zveze, po večini partnerske in kaj jih povezuje? »Neka« energija. Povezovalno energijo v vesolji bi lahko poimenovali z pravim imenom, energijo, ki povezuje ljudi pa žal ne, ker je ne poznamo, torej je neka pripadnost. Morda bi lahko energijo med ljudmi enako poimenovali kot povezovalno energijo v vesolju, vendar povezava med planeti in zvezdami ostaja, med ljudmi pa se to zgodi zelo redko, v mislih imam srečne zakone. Zato ker delujejo skladno, naravno. Ljudje pa ne delujemo naravno, predvsem še vedno igramo, nismo iskreni.

In ravno to bi nam naj dala poroka. Pripadnost, potrdilo za iskrenost, optimalno bivanje. Ko se dva posameznika povežeta, dobita večjo moč in motivacijo, zato z večjim veseljem hitita k cilju (seveda, če oba enako prispevata).

Torej če smo si nekako odgovorili na vprašanje kaj je poroka, si sedaj poskusimo, kdaj smo zreli zanjo. Morda bi zlahka rekli, ko smo iskreni do partnerja, so naša dejanja poštena in si skupaj želiva preživeti starost na barki. Pa ni čisto tako.

Najprej moramo biti iskreni do samega sebe. Vedeti moramo kaj je naš cilj v življenju, zelo jasno nam mora biti, kakšno je našo poslanstvo na tem »svetu«. In šele, ko bomo popolnoma iskreni do samega sebe in smo pripravljeni prevzeti tudi popolno odgovornost za svoja dejanja, smo pripravljeni, za skupno življenje. Priporočeno je, da partnerja skupaj preživita vsaj eno leto, da se spoznata in vidita, kako reagirata v vseh letnih časih. Če se oba strinjata z vsem kar bi rada počela v nadaljevanju življenja in pri tem ne bo nobeden od njiju trpel, sta pripravljena in zrela za poroko. Seveda je to zelo idealistično rečeno, namreč skozi vse življenje se učimo in razvijamo in v obdobjih razvoja smo najbolj občutljivi. Mišljeno je, da v obdobju osebnega razvoja mora biti toleranca partnerja večja, kot v ostalih obdobjih, hkrati pa tudi sami ne smemo na partnerja v tistem obdobju gledati, kot na nekoga manjvrednega. Skratka biti morata zelo tolerantna drug do drugega v različnih obdobjih življenja. Ta toleranca mora biti enakomerna iz obeh strani in enakomerno razdeljena po obdobjih. Partnerja z iskrenim odnosom morata vedeti, kdaj se kdo razvija in s kakšnim razlogom. Ne sme se zgoditi, da bi nekdo nekaj let zapovrstjo iskal izgovore, da zaradi preobčutljivosti ne more delati določenih stvari, v takšnem primeru gre izključno za beg pred odgovornostjo. Tukaj je mišljeno predvsem delo in vzgoja. V kakšne spolne odnose ali pogovor ne moremo in ne smemo nikogar prisiliti. Vendar če prihaja do tovrstnega izmikanje, si morata partnerja priznati svoje napake in poskusiti najti odgovor, zakaj kaj podobnega s tem partnerjem ne moreta početi. Pravzaprav je to težava obeh, najmanj kar lahko storita je, da spremenita pristop.

S poroko morata prevzeti tudi odgovornost za dejanja drug drugega. Zato je toliko bolj pomembno, da skupaj sprejemata odločitve. Odločitve pa lahko sprejmeta skupaj samo takrat, če imata enak cilj in bo ta odločitev pripomogla k realizaciji cilja. V nasprotnem primeru prične prihajati do prepirov in slej ko prej bo eden od partnerjev pričel sprejemati odločitve sam, brez vednosti drugega, tudi velike. Odločil se bo za denarno posojilo ali nakup avtomobila. V primeru, da se mu kaj zgodi bo denarno posojilo moral vračati drug partner in še skrbeti zanj (če gre za nezgodo). Drug partner bo sicer v večini primerov prevzel skrb in odgovornost za njegova dejanja, vendar če se odloči da tega ne bo naredil, mu nihče ne sme zameriti ali ga obtoževati. Saj so bila pravila, ki sta si jih v začetku postavila, kršena. V zakonu namreč ni rdečih kartonov ali denarnih kazni. So le dejanja, ki jih naredimo namesto nekoga ali pa ne. Skratka nič nam ni potrebno narediti, razen tistega, kar smo podpisali za tretjo osebo (krediti…) in skrb za otroke.

No če se boste slučajno naslednji teden poročili in ste sedaj ugotovili, da pri vama ni tako, to ne pomeni, da morate prekiniti poroko. Le iskreno si morata povedati, kaj pričakujete v zakonskem življenju in oba sprejeti odločitev, da bosta strmela k iskrenosti. Vendar pot ne bo lahka. No drugi pa boste rekli, da kaj takega ni mogoče in da je najbolje, da se kar vsi ločimo ali pa da sploh ne bo več nobene poroke. Pa ni tako hudo! Le iskreno se je potrebno začeti pogovarjati in bo morda potrebnih kar nekaj let, da bomo prišli do iskrenosti, če smo do sedaj živeli v »izmišljenem« svetu. Da se vaš »izmišljen« svet ne bo nadaljeval z vašimi potomci, pa morate svoje otroke pričeti vzgajati iskreno. Predvsem jim morate pustiti svobodne odločitve. Vaši otroci si bodo vzor jemali po vašem zakonu, po vašem odnosu. In tako bodo na enak način iskali partnerja, imeli enak odnos do njega in enak zakon.
Torej vaša odgovornost je, da ste iskreni v zakonu in da svojim otrok pokažete, kako mora izgledati zakon. In vaši otroci si ne bodo postavljali pravil v zakonu, temveč jim bo odnos s polno odgovornostjo samoumeven.

*- zapisano 2005