Sedim, na prelomnici svojega življenja, v prostoru, kjer sem se zadnja štiri leta počutil varnega. Vendar je bila v resnici navidezna varnost. Vem, da se končuje, neko obdobje, vendar nisem prepričan ali si ga želim, končati. V resnici pa ne vidim, druge možnosti, če želim še živeti na tem svetu, živeti, kot se reče živeti, ne životariti, bežati ali kakorkoli biti ujetnik nekih preteklih iger, dogodkov.

Morda se sliši malo čudno, kot da bi bil pri spovedi in se opravičeval, za minule dogodke, vendar sedaj šele počasi dojemam, da v resnici nisem kriv, sem odgovoren, ker sem zaupal, nisem pa tega zavestno naredil. Ko sem včeraj prišel do tega spoznanja, sem se tudi jasno postavil na svoje noge. Ni se mi potrebno skrivati, pred navideznimi demoni ljudmi, ki imajo v resnici slabo vest.

Danes sem sebe postavil na prestol. Tam, kamor sem v resnici doma. In, ko sem se vsedel na svoj prestol, se mi je pred očmi zavrtel film: vso svojo energijo, sem vložil v čast, to mi je več pomenilo, kot vse materialne stvari. Najprej sem razmišljal, da je to zaradi Ega, da se dobro počutim, vendar nisem tega čutil. V resnici pa je bilo nekaj drugega.

V vseh svojih člankih, predavanjih in sporočilih, sem ves čas omenjal, Vzgled, je najboljši način vodenja. Vendar sem pozabil povedati, da mora biti tudi zdravo okolje… ne more Hrast rasti, globoko v močvirju. Vedno sem se postavil na mesto, kjer sem bil prepričan, da bom s svojim poslanstvom prižgal, vsem prisotnim luč, da bodo videli svoje zablode. Pa očitno, nisem imel dovolj močne žarnice, da bi vsi videli. Današnje spoznanje, mi govori, da sem v celoti spoznal pomen reka: »Biseri, niso za svinje!«. V bistvu sem svojo poslanstvo, darove vesolja, dajal tistim, ki ga niso vredni.

Vendar sedaj sem tukja, in ne morem oditi, ker sem pregloboko z njimi. Sedaj se dvigujem pokočno, do konca se moram zravnati in pogledati naprej in z roko pokazati v katero smer gremo.

Vsi, ki ste me v zadnjem obdobju, hoteli »poteptati«, hvala vam! Ker tako sem samo dobil še večjo moč, dokonca sem se prebudil iz sveta Teme in začel ceniti svojo moč. Vso mojo izgubljeno energijo, ki sem jo vam dal v preteklosti, ste mi jo vrnili.

Torej, pot po kateri sem šel, je bila moja izbira in nikogar ne krivim, vendar celoten dolg ni samo moj, ampak od vseh, ki sem jim zaupal na tej poti; torej, ga bomo skupaj odplačali. Ker Vesolje na koncu vedno izstavi račun.

Da res sem »častihepen«, pa ne zato, da bom stal na kupu Gnoja in se držal pokončno in kričal, kot petelin. Samo zavedam, se svoje vrednosti, mojega poslanstva, ki je pokazati, pravo pot do Srca.

Vse te poti so zelo naporne, vendar sem na teh poteh, vedno bil zelo miren, ker sem vedel, da počnem prave stvari. Zato se ne bom odmaknil iz svoje poti, le nadaljeval, bom po poteh, ker bo moja energija padla na plodna tla.

Čeprav smo vsi na isti obli, nismo vsi na Sončni strani.

Vsi imamo v sebi temno in svetlo stran, tako kot Zemlja, vendar je od nas samih odvisno, katero bomo razvijali. Jaz bom še naprej živel, na Sončni strani in samo to sliko videl v vas, vse ostalo je »vaš« problem.

S tem… zaključujem s Temno, pred menoj so samo še Sončni dnevi.

Srečno in varno pot, tudi vam!