Sedim v lokalu, pred eno večjih Slovenskih podjetij, tako kot vsako jutro pijem kavo in opazujem zaposlene, kako prihajajo in odhajajo, vendar danes je bilo vse popolnoma drugače. Vsi so prišli med 7.30 in 8.00 in potem več nikogar ni bilo. V lokalu, kjer smo ponavadi posedali še skoraj do 9h, sem ob 8.00 ostal popolnoma sam. Kot, da bi nekdo ugasnil vso življenje.

In čez 15 minut se vseeno pojavi eden od zamudnikov in se usede na kavo pri sosednji mizi, pa ga vprašam, ja kaj se danes dogaja pri vas in reče… »štemplat« se moramo, in to mora biti na kartici vsak dan 8 ur. In potem si misli, ja saj imajo prav bodo končno naredli red, hkrati pa me odnese v smer razmišljanja, zakaj je delavni čas sploh potrebe?

No, v zakonu piše, da je obvezen delavni čas 176 ur na mesec, kar pomeni 8 ur na dan od ponedeljka do petka, skozi ves mesec in v tem času zaposlena oseba naredi določeno količino svojega dela. Vendar to je mogoče govoriti v proizvodnih in gradbenih podjetij, kjer lahko nekaj merimo… v storitvenih podjetjih, kjer je potrebno zraven veliko razmišljati in veliko tudi razvijati, pa je skoraj nemogoče meriti učinek. Hkrati pa se je potrebno zavedati, da vsaka storitev mora imeti nek rok izvedbe, saj obstajajo mesečni stroški, ki se pokrivajo iz narejenega dela. Najhuje pa se mi zdi delavni čas, kjer se ustvarjajo različne vsebine, kjer moraš najprej dobiti idejo, zbrati informacije… do nekega izdelka. In tukaj se vprašam ali lahko pridobivanje ideje časovno omejiš. Ideja se namreč rodi ob različnih proližnostih, lahko razmišljaš ure, dneve, tedne, včasih pa se rodi mimogrede. Vendar novih idej ne moreš generirati vsak dan niti vse življenje, predvsem zato, ker se pričenjaš ponavljati. Razmišljanje me je namreč pripeljalo do tega, da ne moremo imeti univerzalni delavni čas, za vse vrste dela, seveda pa morajo biti neki okviri. Zato si mora vsaka inštitucija, glede na svojo dejavnost, razviti sistem dela in s tem opredeliti delavni čas. Po informacijah, ki sem jih zbral iz sosednje mize, sem ugotovil, da je ta instutucija imela nekoč polno mladih s polno idej, sedaj so tisti mladi še vedno v tej instituciji brez idej a v pisarni polnih osem ur… brez rezultatov. Vendar v tej instituciji očitno imajo za delovni čas samo prisotnost na delavnem mestu, ne količine in kvaliteta proizvedene vsebine. V institucijo pa so prišli tudi novi mladi sodelavci polni idej, ki pa vsebine in ideje pobirajo na terenu. In če smo ljudje predolgo na enem mestu, se nam razvijejo lastnosti, kot so »faušija«, škodoželnost, in še nekaj podobnih lastnosti, ki potem razvijejo ljubosumnost in pričnejo ovirati sodelavce. In ker so ti stari mladi sodelavci naredili velik pritisk na vodstvo, so brez razmišljanja naredili obvezni delavni čas. In s tem ubili kreativnost novim mladim.

V tej skupini, ki se je zbrala pri sosednji mizi, je bila tudi oseba odgovorna za delavni čas in pravi, da bo sedaj končno lažje obračunati plače. Na kar ga vprašam, in kak učinek bo v kvaliteti dela vaše inštitucije, njegov odgovor je bil da to ni njegov problem. Ta odgovor mi je samo še bolj pokazal, da vodstvo nima jasnega cilja in da stvari nima pod kontrolo.

Zato je edina rešitev za to institucijo, da si postavi jasen cilj, temu primerno uredi organizacijo in uredi delavne procese. Ter omeji delavni čas samo za tiste, ki morajo biti prisotni 8 ur, za vse ostale ki delajo na vsebinah, ki niso vezane na pisarno, pa mora biti merljivi cilj edino količina in kvaliteta vsebine.