Pred štirimi meseci so »izvidi« iz laboratorija pokazali katastrofalno sliko mojega telesa. Skoraj je kazalo, da mi ni več pomoči. Na nek način sem se že skoraj sprijaznil s koncem, a vseeno se nisem predal. Vedel sem le, da moram sebe maksimalno izolirati in se popolnoma posvetiti. Zato sem se od veliko ljudi poslovil oz. se odmaknil, kljub “jasnemu” sporočilo, saj sem tudi vse javno objavil, me nekateri niste razumeli niti niste spoštovali moje zasebnosti, temveč ste še kar poskušali priti v stik z mano, da bi mi pomagali in me rešili, čeprav nisem prosil za pomoč. Skratka, moj odmik je bil namenjen mojemu zdravju (o podrobnostih ne bom pisal), saniranje mojega telesa, ker če tega ne bi naredil, bi danes brali o meni, ne mojih stvari.

Danes po štirih mesecih, strogih terapij, je slika popolnoma drugačna, tudi jaz sem popolnoma drugačen. Torej nisem več isti, kot sem bil takrat, čeprav bi lahko dejal, da sem v istem telesu, vendar to telo ni več enako, tudi glava ni enaka, v njej se je spremenil način razmišljanja, tudi psiholoških vzorcev, ki so povzročali določene zastoje ni več… vse kar je ostalo isto, je Srce.

Seveda sem se najprej vprašal, kako se je lahko »meni« kaj takega zgodilo, ki v bistvu učim, kako naj živimo, kako naj razmišljamo… in sem dokaj hitro prišel do odgovora. Nisem postavil dovolj »jasnih« mej do kod lahko delim svojo energijo. Na nek način sem celo sam zamenjal vloge, ko sem v vseh svojih spisih svoje bolečine popolnoma razkril; pisanje je bila moja terapija. A nekateri ste me tako močno doživeli, da ste bili prepričani, da že skoraj živite z mano, čeprav me niste poznali. Če pa ste me že spoznali, pa ste se počutili domače v moji bližini. Ne morem reči, da sem s tem naredil napako, samo vem, da sem dal več, kot sem dobil. In tako se je moje živo tkivo pričenjalo najedati in sem skoraj sam sebe pojedel.

S tem sem se zavedal, da se s tem končuje moja »javna izpoved«. Namreč svet še očitno ni pripravljen na združitev več oseb v eno. Še vedno se ne razume, da imamo ljudje eno glavo in eno telo in da moramo biti enaki v osebnem in poslovnem svetu in da so stvari neposredno povezane, kar v svoji teoriji o Dinamičnem modelu vodenja razlagam. Sam se očitno borim z mlini na veter in za enkrat opustiti idejo o Vzgledu, da je mogoče… biti samo človek, ne ves čas super men. Kajti če bom tako nadaljeval, bom tudi zelo slab vzgled. Zato moram pogledati, kaj lahko sedaj naredim znotraj tega, kar imam.

Najprej sem mislil, napisati še veliko knjig in naredil sem 19 tem, kar pomeni v času, ko se zdravim bom napisal 19 knjig no in res sem tako zaštartal… pa jih je v nastajanju samo 8. Videl sem, da spet grem v drugo smer. Spet hitim in grem v drug ekstrem. Tako, sem se v začetku avgusta ustavil in temeljito zamislil,

Ali živim za druge ali zase?

In še preden sem si upal na glas priznati, sem zbežal daleč stran. Ko sem se po 3 tednih počasi pričel vračati k sebi, sem uvidel, da moje srce še vedno želi pisati to kar čuti, zato sem moral najti drugo pot. Tako je spontano nastal  Vitez z Rožo, ki sedaj zraven Facebook strani dobiva tudi spletni blog, kjer boste od naslednjega tedna dalje brali vse kar je povezano z odnosom do samega sebe in odnosom med partnerjema. Torej tisti osebni del. Že obstoječa spletna stran DynamicLeadership.Management, pa ostaja na nivoju poslovnega dela.

To ne pomeni, da bom sedaj postal razcepljena osebnost, temveč bom le vse spravil na nivo, kot jih večina razume in tako z zelo malo energije pričel »spreminjati« svet. Seveda oboje pa bo združeno na moji spletni strani MilanKrajnc.com.

Ni ta tekst, nek napovednik in katalog za jesen, temveč moj poslednji zapis samemu sebi, ker si počasi tudi več nimam kaj povedat. Vse ostale stvari o katerih sem pisal, se počasi uresničujejo. Torej lahko rečem, da sem si svoje idealno življenje enostavno napisal in se tudi točno tako počutim.

Ne morem še reči, da v celoti živim svoje sanje; so pa počasi prišle na zemljo. Seveda moje boljše zdravstveno stanje ne pomeni, da se bom vrnil na stara pota, niti ne znam več, niti ni zdravo.

Ampak jaz enostavno nisem več to kar sem bil. Sedaj sem drugačen človek, sedaj iz mene sije Sonce in ni več teme.

Dobrodošli nazaj k branju Blogov.