V današnjem času spreminjanja razmerij na delavnih mestih in funkcijah se spremembe kažejo tudi v vojski in vojnah. Že v drugi svetovni vojni smo imeli vojakinje s puškami v rokah, danes pa prevzemajo tudi vodstvene vloge v vojskah. V drugih organizacijah se kaže zelo pozitivni premik in uspešno vodeje, kjer so mešane vodstvene ekipe, saj v določenih primerih, ženske lastnosti bolj racionalno vplivajo na reševanje določenih situacij.

Največji problem sodobne družbe in organiziranih sistemov, je ohranjanje ravnovesja v vseh nivojih, kar je predvsem pomembno v Vojski, kjer mora biti trdna struktura, brez dvomov in nedorečenih situacij.
V preteklosti so vojsko predvsem vodili in koordinirali moški, vendar so se moški skozi generacije zelo spremenili. Namreč vse več moški postaja neodločnih, kar je predvsem odziv na vzgojo, kjer imajo vse večjo vlogo mame (ženske) in nimajo trdnega vzgleda, moškega, ki pa je za tako trdno strukturo, kot je vojska neobhodno.
Kar seveda ne pomeni, da so sedaj ženske bolj trdne, temveč se oblikuje nov način vodenja. Vodenje postaja veliko bolj dinamično, kar pomeni, da vsebuje mehak in trd način komuniciranja. Trd način komuniciranja pomeni, zelo jasno in direktno povedano, kar danes uporabljajo predvsem ženske, medtem, ko se moški več ne znajo jasno izražat in potem ženske s svojim čutom razumevanje večplastnosti jezika, pretvorijo v jasno komunikacijo. Ženske postajajo neke vrste prevajalke med sistemo, ki so ga moški v pretekli generaciji postavili in moškimi, ki sedaj ta sistem upravljajo.
Sistem, kot je vojska, zaradi generacijskih sprememb, ne more biti več samo moška domena, temveč postaja mešan sistem. Moški še vedno s svojo pokončnostjo in vizijo, lahko odlično pelje vojsko k jasnemu cilju, ženske pa s svojo čustveno inteligenco in komunikaciju usmerjajo in usklajujejo trenja, ki nastajajo zaradi sistemskih sprememb, ki jih je danes v družbi izredno veliko. Smo trenutno v času finančne in moralne krize, ker se neposredno prenaša tudi na vojsko, neglede, da velja vojska v družbi za stabilnost v državi in je tudi njena naloga (kot je zapisano v nekaterih Ustavah), da vzpostavi mir in red v državi. Vendar moramo upoštevati dejstvo, da vojsko sestavljajo ljudje in generacije se menjujejo, pomeni, da se neposredno tudi vojska spreminja in potrebuje tudi drugačen način vodenja. Da ohranimo stabilnost je potrebno narediti stabilno komunikacijo, kar pa ustvarijo ženske s svojo prisotnostjo.

Kaj je prisotnost žensk v vojski?

Če pogledamo primer različnih generacij v vojski. Starejše generacije moških, vodijo zelo trdo, medtem, ko mlajša generacija moških tega ne prenese in tako nastane veliko nalog neizvršenih. Ker to razumejo, kot napad na njih oz. ne razumejo, kaj jim v resnici želijo sporočiti. Ljudje pa smo narejeni na odzive. Če pogledamo primer iz vsakdana: Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »stroke« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja. Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete, on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?
Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo (to v vsakdanjem jeziku imenujemo pozornost).
Dejstva temeljijo na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitz, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.
Stroke je strokovni izraz, ki ga uporablja Transakcijska analiza pri razlagi osebnosti. Utemeljitel Transakcijske analize, Dr. Eric Berne je človeka opisal kot bitje, ki ves čas preverja ali obstaja. To je poimenoval “Stroke”, kar v prevodu (ang.) pomeni božanje.

Če bi transakcijsko analizo prevedli v pogovorni jezik bi ji lahko rekli Analiza komunikacije. Niso samo besede sporočilo, ki smo ga prejeli. Vsak uporablja svoj način sporazumevanja. Če smo v Sloveniji in govorimo Slovensko, še ne pomeni, da se razumemo med seboj. Način sporočanja poleg besed (to je samo 7%), je še barva glasu (kar predstavlja 38% komunikacije) in govorica telesa (55%). V tistem trenutku, ko nekdo stoji pred nami in nam nekaj sporoča, ne smemo biti pozorni samo na besede, ker bi to pomenilo, da smo razumeli samo 7% tega, kar nam želi povedati, temveč ga moramo gledati kot celoto, kajti sporoča nam s celim telesom. V tehničnem jeziku bi tako rekli, da je s poznavanjem transakcijske analize izkoristek prenosa informacij učinkovitejši.
Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev – vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga Berne uporabi za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.
Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala, žalitev,…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke, izogibamo pa se negativnim. Vendar to ne drži. Morda jih je celo več! V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.
To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah. Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.
Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih, uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka (kar se predvsem odraža v družinah z nasiljem).
V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.
Tukaj bi lahko dobili tudi prve odgovore, zakaj igramo. Namreč naš življenski scenarij (Skript) ves čas preverja ali je na pravi poti? Ali živimo tako kot so nas naučili starši? Če je vse po “planu” potem je vse Ok, če ne, povzročimo novo igro oziroma drugače povedano, naredimo situacijo okoli sebe tako, da bomo Ok.
Cilj vsakega scenarija je „smrt“. Ker je to osnovni cilj življenja, se nam pojavlja v skoraj vsakem trenutku življenja. Če napišem malo ironično: „Vse, kar počnemo, počnemo zato, da umremo“, kar bi drugače povedal, da veliko večina stvari počnemo proti svoji volji, počnemo jih zato, da ugodimo življenjskemu scenariju, ki je napisan tako, da ugajamo drugim. Zato sem prej zapisal, da morda celo večkrat iščemo negativne stroke, kot pozitivne.
Prej sem omenil, da sem sam pri sebi ugotavljal, da v nas živi več oseb, ki sem jih preko Transakcijske analize tudi spoznal.
Dr. Eric Berne je te osebe tudi poimenoval. Oziroma je transakcijsko analizo definiral kot teorijo osebnosti, ki nam prikaže psihološko strukturo človeka. Pri tem uporablja tridelni model imenovan „model ego stanj“. Ta model nam tudi pomaga razumeti kako ljudje funkcioniramo in izražamo osebnost skozi vedenje.
Ego stanje je skupek sorodnih vedenj, misli in občutkov. To je način, na katerega manifestiramo del naše osebnosti v določenem času.
Kadar se vedem, mislim in čutim v skladu z dogajanjem okoli sebe tukaj in sedaj in uporabljam vse vire, ki so mi na razpolago kot odrasli osebi, sem v svojem „Odraslem ego stanju“.
Občasno se lahko vedem, mislim in čutim na načine, ki so preslikava odzivov mojih staršev ali drugih zame pomembnih oseb v obdobju odraščanja. Takrat sem v „ego stanju Starša“.
Včasih se vrnem v način vedenja, razmišljanja in občutenja, ki sem jih uporabljal kot otrok. V teh primerih sem v „ego stanju Otroka“.
Vsakič, ko vstopimo v komunikacijo  naslavljamo sogovornika izhajajoč iz enega od treh osnovnih stanj jaza: kot otrok, kot odrasla oseba ali kot starš. Tudi naš sogovornik se na nas obrača izhajajoč iz enega od naštetih stanj. Otrok in starš imata korenine v našem otroštvu, v preteklosti. Vemo, da nas preteklost zaznamuje; že Freud je dejal , da je otrok oče človeka. Otroštvo v marsičem določa naše odraslo življenje. Lahko bi celo rekli, da se ljudje rojevamo nekako na pol, drugo polovico pa ustvari vzgoja. Skozi vzgojo nastajajo naše notranje psihične strukture. Nekdo, ki ima zelo stroge starše, bo verjetno zelo strog tudi sam do sebe. In nasprotno. Za otroka so lahko pogosto značilne vzkipljive reakcije, podobne tistim v otroštvu; starš se po drugi strani “vrača” v otroštvo s posnemanjem vedenja starševskih likov.
Če lahko za starša in otroka v nas rečemo, da sta vezana na preteklost, to ne velja za odraslega. Odrasli ne posnema oziroma ne predstavlja vsebin iz preteklosti, marveč se odziva avtonomno, tukaj in zdaj. Njegovo vedenje je skladno z realnostjo trenutka. Vsi imamo vse tri oblike obnašanja in vsakič ko vstopamo v kako komunikacijo, uporabljamo eno od teh vlog. Če pogledamo globlje, bi lahko rekli, da je vlog še več. Ko smo starš, smo lahko negujoč starš, tak, ki hvali in boža, lahko smo jezen starš, ki prepoveduje in kritizira ipd. Enako je z vlogo otroka: prvi je lahko poslušen, drugi spontan in svoboden, tretji kljubovalen. Konkreten izbor je lahko v tej konkretni situaciji v veliki meri odvisen od tega, kdo je naš sogovornik, od njegove oblike komunikacije z nami. Če bo govoril z nami vzvišeno, se bo v nas hitro vzbudil kljubovalen otrok.
Izbor stanj jaza v osnovi ni naključen, odvisen je od posameznikovega doživljanja samega sebe in minulih osebnostnih izkustev. Ljudje se sicer v večini primerov obnašamo spontano, zlasti če ne poznajo teh teorij. Komunikacija se lahko tudi močno zaplete: če, denimo, naš sogovornik na napad starša odgovarja iz starša, se pogovor lahko hitro konča s prepirom. Če eden pogovor nadaljuje kot otrok je takoj v podrejenem položaju. Tovrstno komunikacijo lahko prekinemo le, če se zavedamo dogajanja, kar pomeni, da se postavimo iz teh vlog, torej da smo ves čas odrasla oseba. 
Seveda, članek ni promocija za transakcijsko analizo, temveč je le eno najboljših orodij, ki ga uporabljam, za osvobajanje preteklosti. Če na nek način povzamem. Ego nas spremlja skozi vse življenje. Z njim se pravzaprav naučimo preživeti, vendar moramo paziti, da nam nekaj kar je najprej “rešitev” nato ne postane kletka. Namreč, dokler se ne rešimo spon z našimi starši, se ne moremo rešiti vpliva ega in zato nam starši, ki so v začetku podporniki za življenje, lahko predstavljajo čez nekaj let “napor”.
Malo bolj sem se dotaknil razvoja osebnosti, skozi psihoterapevtsko medaliteto Transakcijsko analizo, kjer sem želel pokazati, kako starši neposredno s svojim vzgledom vplivajo na razvoj otroka. In to je odraz današnega stanja moškega, ki je izgubil svojo pokončnost v družbi, ter svoj položaj brani s svojim egotom, ki se velikokrat kaže v nasilni komunikaciji. Saj moški zelo težko izraža svoja občutenja, v sebi pa čuti to stisko. Tako se v sodobni vojski pojavlja v vodstvenem timu vse več žensk, kar je nek naravni sistem uravnoteženja komunikacije in vspostavljanje stabilnosti. Namreč s tem, ko so moški skozi razvoj izgubili svoj moški karakter, so ga ženske pridobile, da je družba ostala v ravnotežju.
V vojski ne smemo govoriti o neverbalni komunikaciji, ki sicer veliko pove, temveč mora biti komunikacija zelo direktna in jasna. Ženske s svojo sposobnostjo čutenja in razuma, lahko tako zelo hitro popravijo kakšno situacijo, ki jo mlajši moški ne vidi. Saj moški si te lastnosti zgradi z leti in izkušnjami, ženske pa ga imajo prirojenega.
V vojski se moška lastnost videnja v prihodnost in ženske gledanje v sedanjost odlično izpopolnjujeta, saj se tako ustvarja ravnotežje.