Bil sem na zelo dolgi poti, potoval sem po globini svoje duše, po širni svojega uma in neskončnih planjavah mojega srca… potoval sem, da bi našel… da bi našel sebe… vendar se nisem našel… tako kot ne moreš najti gozda, če ga iščeš v gozdu… sebe sem iskal v sebi… samo spoznal sem se in pospravil, odvrgel stvari, ki več ne sodijo v mene… skratka malo sem pospravljal… in sedaj, ko sem pospravil in pogledal iz sebe, sem videl drugačnega sebe…
… videl sem nekaj, kar nikoli nisem videl… videl sem svobodo, sproščenost in srečo… imel sem nasmeh na ustih.

Očitno je preteklo toliko časa in se odstranilo toliko stvari, ki so me držali v preteklosti, da je sedaj tudi drugačen izraz na obrazu in vse je veliko bolj sproščeno.

Bos sem stopil, na veliko zeleno livado, kjer je sonce obsijalo celo polje cvetja, ki je bilo v vetru, kot valovi na morju… sprehajam sem se med njimi in se igral, kot v zgodnjem otroštvu… spomni so kar prihajala ni dan… dokler se na sredini nisem zavedal, da so vse to samo občutki iz preteklosti, ki se v bistvu poslavljajo, čeprav je bil občutek, ko da se ponovno rojevajo…

Vendar prišel je čas Slovesa od preteklosti… sprejeti jo moram, takšna, kot je bila… in se pripraviti na lepšo in brezskrbno prihodnost.

Vendar to ni pomenilo, da sem se odselil, da sem menjal dom… ne samo v sebi in v hiši sem pospravil in končno dejal, da sem sam s seboj in sedaj bom od tukaj nadaljeval poti iz katerih se bom vračal domov.

In tako sem razumel, da se v bistvu izgubljamo v življenju, dokler, ne najdemo sebe in nimamo doma.

Dobrodošli doma!