Danes zjutraj me je poklicala direktorica uspešnega podjetja, katera me je prosila, če ji lahko naredim spremembe v podjetju. Po daljšem razgovoru, mi je dejala, da je s sodelavci vse narobe in da naj ji pomagam najti metodo, da jih prepriča v nasprotno smer kot delajo sedaj. Preden sem ji karkoli odgovoril, sem dejal, da razumem njeno situacijo in da ji jutri pošljem podrobno ponudbo.

A se vi hecate?

Deset minut, po tem, ko sem ji po elektronski pošti poslal ponudbo me je poklicala: »A se vi hecate?! V celotni ponudbi opisujete samo to, kako se mora manager, torej jaz, spremeniti, kako je potrebno drugače voditi…. A se vi zavedate, da sem jaz direktorica in lastnica, da jim jaz dajem plačo!« »Seveda se«, sem odvrnil! »Ali bi brez sodelavcev lahko imeli toliko denarja?«, sem bil malo »provokativen« nazaj. Nastala je tišina in jaz sem prevzel besedo: »Spoštovana, nekaj se morate zavedati. Naši sodelavci so kot naši otroci, seveda se ne smemo do njih enako obnašati, vendar če želite v podjetju postaviti drugačno kulturo vodenja, morate vedeti, da sodelavci delujejo po zgledu svojega nadrejenega. Torej, če vi od njih nekaj zahtevate, ne glede na napisana pravila in se tega ne držite, bodo oni posnemali vas. Enako delujejo otroci… otroci se ne rodijo z napisanimi pravili o življenju, niti ne razumejo, kaj jim starši govorijo ali kažejo… oni samo razumejo, da so starši njihovi vodniki in oni jih posnemajo, kako se obnašajo do sebe, do drugih… in iz načina življenja staršev se oblikuje otrokova osebnost. Seveda boste dejali, da so vaši sodelavci profesionalci in so zato plačani, da opravljajo svoje delo. Vendar se morate zavedati, da na koncu so samo ljudje, z vsemi svojim napakami. Zato se morate najprej vprašati, kaj bi radi pri sebi dosegli in ali je vaš osebni cilj pred poslovnim ciljem… Ali sploh veste, kaj bi radi?«

Prekinila me je z umirjenim glasom in dejala, da potrjuje ponudbo in če se lahko vidiva že jutri zjutraj. Predlagal sem ji, če se lahko dobiva izven njene pisarne, lahko pride k meni v pisarno ali se dobiva na jutranji kavi nekje v mestu. Dobila sva se v strogem centru ob Ljubljanici (Seveda, ni praksa, da bi se s klienti dobival v mestu, vendar šlo je za uskladitev ponudbe in sproščen pogovor s potencialno stranko).

Kdo sem?

Še preden je dejala dobro jutro, je rekla, da ni spala celo noč, temveč je razmišljala o mojem vprašanju Kaj bi rada? Dejala je da nima odgovora, temveč ima še eno večje vprašanje – kdo sploh je. »Kdo sem?, sem si zjutraj pred ogledalom rekla na glas. Ko sem zjutraj stala pred ogledalom in si umivala obraz sem se pravzaprav začela zavedati svojega obraza, da je v bistvu zelo drugačen od tega, kar vidim čez dan v ogledalu ali na fotografijah. Nanesla sem si čistilno kremo in nato še vlažilno kremo, preden sem pričela nanašati barve… postopoma sem videla, kako se mi spreminja obraz, v ogledalo se je pričela pojavljati popolnoma druga oseba. Pravzaprav videla sem svojo dobro znanko, osebo, ki sem jo ves čas srečevala, videla sem sebe oz. vzaj mislila sem, da sem jaz.

V bistvu mi je vsa ta maska, ki sem si jo nadela, naenkrat bila odveč. Ponovno sem se umila in gledala v svoj čisti obraz. Gledala sem, kaj vidim… vrnila sem se 40 let nazaj, v svoje zelo zgodnjo otroštvo, ko sem sanjala, da bom kraljica, ko bom velika. Imela sem zelo brezskrbno otroštvo in imela sem občutek, da lahko počnem karkoli hočem… in v bistvu sem v tem duhu tudi ves čas odraščala. Z leti, ko sem pričela odraščati in sem se počasi trgala iz objema staršev in ko nisem več čutila takšne svobode in varnosti, sem si začela na nek umeten način ustvarjati tak svet, ko sem si želela in takrat se spomnim, da sem tudi pričela uporabljati barve na obrazu in laseh… prijateljica mi je takrat dejala: »No končno si ženska, sedaj vsi na cesti gledajo za tabo, ko si v teh visokih petah in oprijeti obleki.« Počutila sem se… kot, da bi letela. In od takrat dalje sem vedno znova in znova posegala po vseh teh pripomočkih, ki so me delale žensko. Res, dobila sem vse kar sem hotela, položaj, moškega, posel… vse. Do danes! Ko več nisem vedela, kaj še lahko dosežem.« Tukaj sem se vklopil jaz: »V bistvu se iz varnega objema staršev nikoli niste odtrgali, temveč ste si tak svet, katerega so vam pokazali vedno znova in znova ustvarjali. V bistvu ste se jim ves čas dokazovali, da zmorete brez njih, hrati pa ste pozabljali, na to kdo ste in kaj bi v resnici radi. Seveda, to ne pomeni, da so starši bili ves čas zraven vas, ampak ste starše našli v partnerjih, sodelavcih… in sedaj ko ste prišli na stopnjo, ko več ne potrebujete teh vzpodbud oz. niso več tako močne, ste se začeli zavedati, da nekaj manjka. Zato je sedaj čas, da pričnete živeti svoje srčne želje, da čas, ki prihaja, namenite sebi, spoznavanju same sebe. Zavedati se morate, da enostavno ne morete spremeniti tega čez noč, temveč gre za postopen proces. Sodelavce ste na nek način razvadili, kar pomeni, da morate postopoma pričeti spreminjati način vodenja, hkrati pa sebe pričeti postopoma spoznavati. V nasprotnem primeru bi bil prevelik šok.«

Trening varne vožnje … skozi življenje

Po jutranji kavi, ki je trajala skoraj do kosila, je dejala, da se počuti osvobojeno in da bo kar takoj pričela živeti drugače. Dejal, sem da naj lepo počasi pričenja živeti drugače, ker se je v vseh teh letih nabralo preveč smeti in ovir, ki so del njenega življenja. Predlagal sem ji, da naj še enkrat v miru pregleda pogodbo, saj to ni samo poslovna pogodba, temveč pogodba o spremembi načina življenja.

Namreč, da bi bili v življenju zadovoljni moramo biti v ravnovesju, kar pomeni, da moramo enakomerno zadovoljiti vse štiri komponente, telo (z dovolj športa in pravilno prehrano), um (z dovolj različnimi miselnimi aktivnostmi), čustva (kar v osnovi pomeni zabava) in duša (pomeni mir s sabo, sprehod…) in šele, ko smo v ravnovesju, se lahko pričnemo spraševati, kdo smo, ker takrat bomo dobivali prave odgovore. Odgovore bomo dobili sami v sebi, ne pri svetovalcih. Svetovalec je neke vrste svetilnik ali ogledalo, da nam pokaže, v katero smer več ne smemo. Saj sami sprejemamo odgovornost za svoje življenje, zato se moramo sami odločati.

Ko bomo sami pričeli drugače živeti, bolj srčno, ko bomo pričeli izpolnjevati svoje srčne želje, se bo tudi okolica do nas pričela drugače odzivati. Seveda, to ne pomeni, da bomo s tem spremenili svet, čeprav se tako začne, bomo pa pri ljudeh pričeli vzpodbujati tudi njihovo pozitivno plat, čeprav smo imeli dosedaj občutek, da so do nas negativno nastrojeni.

Tudi sodelavci se bodo pričeli drugače obnašati do nas. S tem, ko smo pričeli samo drugače živeti, smo pričeli tudi spreminjati način vodenja. Ne smemo pričakovati, da bodo sodelavci naekrat drugačni, temveč moramo zraven spremembe našega načina življenja spremeniti tudi način vodenja. Če ste dosedaj bili navajeni, da vladate s trdo roko, je sedaj potrebno spremeniti način delegiranja nalog. Najlepšo rešitev najdemo v naravi, pri toku potoka. Ko potok teče je bister in piten, če ga zajezimo, mlaka ki nastane, čez nekaj časa več ni pitna. Enako je s prenosom informacij v podjetju. Če nekdo ni o vsem obveščen, si bo izdelal svojo sliko o rečeh, ki so v realnosti popolnoma drugačne. Zato je pomebno, kako si ustvarimo informacijske kanale oz. kako komuniciramo s sodelavci.

Včeraj mi je vrnila podpisano pogodbo in danes sva opravila že prvi trening… trening varne vožnje skozi življenje¸¸¸¸

Objavljeno na http://www.effectivehrm.org/blog/s-ponizevanjem-sodelavcev-se-manager-skrije-za-svojo-nesposobnostjo/