Pozorni moramo biti že pri sami izbiri oblike podjetja, saj ni vseeno ali gre za osebno ali kapitalsko družbo. Prav tako ni vseeno, kdo so člani te družbe. Po mnenju dr. Šimeta Ivanjka, je najbolje, če sta člana družbe mož in žena, kasneje pa se jim pridružijo še otroci. Kot glaven vzrok ustanovitve podjetja, pa navaja reševanje socialnega statusa.

V Sloveniji je kar 40% vseh podjetij družinskih, kar pomeni, da družinska podjetja predstavljajo kar velik delež državnih prihodkov. Kljub velikemu deležu družinskih podjetij, pa Slovenija še vedno nima natančne definicije o družinskih podjetjih.

Velik delež družinskih podjetij, ne najdemo samo pri nas, ampak tudi po svetu, za to je »kriva« predvsem narava te oblike podjetja, saj je njihov cilj dolgoročni razvoj in stabilnost. Družinska podjetja v Sloveniji se tako srečujejo z neugodnim položajem, ki ga imajo v državi, prav tako, pa tudi ta podjetja niso imuna na krize.

Pozorni moramo biti že pri sami izbiri oblike podjetja, saj ni vseeno ali gre za osebno ali kapitalsko družbo. Prav tako ni vseeno, kdo so člani te družbe. Po mnenju dr. Šimeta Ivanjka, je najbolje, če sta člana družbe mož in žena, kasneje pa se jim pridružijo še otroci. Kot glaven vzrok ustanovitve podjetja, pa navaja reševanje socialnega statusa.

Kadar je vzrok ustanovitve podjetja reševanje socialnega statusa, pa naletimo na naslednji problem, ki lahko preraste v krizo. Nastanek krize lahko povzroči prevzem podjetja s strani mlajše generacije, saj prevzamejo podjetje z istim ciljem kot so ga imeli njihovi starši in ta cilj je bil preživetje. Sami bi morali cilj spremeniti, saj so jim pogoje za preživetje ustvarili že njihovi starši. Njihov cilj sedaj več ne bi smel biti preživeti, ampak živeti. Otrok namreč ne smemo načrtno vzgajati, kot naše naslednike, temveč jim predvsem z vzgledom pokazati, kaj in kako se dela. Če sami izrazijo željo, da želijo nadaljevati družinsko tradicijo, pa jih ne smemo učiti samo »obrti«, temveč predvsem razmišljanja, načina življenja ekonomike, komunikacije… skratka veščin s katerimi se bodo oblikovali v celovito osebnost in bodo sposobni živeti.
Zavedati, se moramo, da nobeno družinsko podjetje ni večno in da ne moremo svojih želja prenašati na potomce. Edino, kar lahko naredimo je, da podjetje oblikujemo tako, da je potomcem v prihodnosti del prihodka, pa če tudi v njem ne delajo.

V družinskem podjetju se lahko pojavijo različne krize, ki niso povezane s prevzemom podjetja s strani mlajše generacije, ampak imajo svoje korenine drugje in kot je prikazala raziskava, ki sem jo opravil s 321 managerji družinskih podjetij, kateri je nato sledila še reorganizacija 156-ih podjetij, se je prikazal pri vseh isti vzorec. Podjetja so ustanovili z namenom, da se tako dokažejo svojim staršem. Kot ustanovitelji podjetja, so na svoje podjetje gledali kot na otroka in se tako nanj čustveno navezali. Pri čustveni navezanosti lastnika na podjetje, se pojavita dva vzorca obnašanja do delavcev. Lastnik podjetja je lahko do delavcev nezaupljiv in jih vidi kot vsiljivce, druga oblika obnašanja, pa se izraža v popustljivosti do delavcev in tako se njegovo delo še dodatno povečuje. Kadar je lastnik tudi direktor, se težave pojavijo pri organizaciji delovnih procesov, saj je podjetje odvisno od njegovega počutja.

Obveznosti, ki nastajajo v podjetništvu začnejo jemati in sprejemati kot svoje osebne obveznosti. Takšen odnos je potrebno spremeniti in začeti gledati na podjetje kot na naložbo, kar bo tudi spremenilo odnos do dela.

Dr. Šime Ivanjko prav tako navaja, da je v Sloveniji predvsem v podjetništvu lastnina zelo cenjena. Vzrok za takšno obnašanje lahko najdemo v prejšnjem sistemu, saj le ta ni dovoljeval privatne lastnine. Danes pa več ni pomembna lastnina kot kaže svetovna praksa, ampak je prihodnost v projektih. Kdaj bodo Slovenska podjetja to spoznala, pa je spet eno izmed vprašanj?

Žal v Sloveniji ni izkoriščenih veliko možnosti, ki bi podjetjem, tudi družinskim prinesle ugodnosti, je mnenja dr. Šime Ivanjko. Ena izmed možnosti, ki se je v Sloveniji razvila le v teoriji, ne pa v praksi je tiha družba. Tiha družba nastane s pogodbo in na podlagi te pogodbe tihi družbeniki s premoženjskimi vložki v podjetje koga drugega pridobijo pravico do udeležbe pri njegovem dobičku. Dr. Ivanjko bi vlogo tihih družbenikov zapolnil predvsem z zaposlenimi v podjetju.

V družinskih podjetjih, se namreč na družbenike gleda predvsem kot na tujke, zato je v teh primerih dobro ustanoviti komanditno družbo. Komanditna družba ima ekonomske koristi, opravljanje pa ostane v centralnem sistemu. Dr. Ivanjko zato tudi svetuje, da se ustanovi komanditna družba, ko pridejo k družini novi člani (kot nove člane misli tiste, ki se k družini priženijo), saj se v primeru ločitve tej osebi vrne vložen kapital in tako podjetje kot tako ni ogroženo. Pogosto se namreč dogaja, da ob ločitvi propade popolnoma dobro delujoče podjetje.

Sloveniji zaradi manjkajoče natančna definicije družinskega podjetja, zakonodajalec tudi ne nameni posebne pozornosti in jim tako še oteži njihovo delovanje. Na področju družinskih podjetij bi država morala urediti zadevo z davčnega vidika, na področju delavne zakonodaje (saj lastniki družinskih podjetij pogosto delajo dlje kot 8 ur na dan), prav tako pa naletijo na težavo pri dodatnem pokojninskem zavarovanju, saj se ne morejo zavarovati tako kot ostali.

Kot meni dr. Šime Ivanjko, družinskim podjetjem pri nas manjka neke vrste »Društvo družinskih podjetij«. Vloga te institucije ne bi bila ustvarjanje dobička, ampak bi podpirala družinska podjetja pri njihovem delovanju, prav tako pa bi ustvarjala njihove strokovne službe. Poleg omenjenega društva, pa bi bila pozitivna pridobitev tudi revija, ki bi bila namenjena družinskim podjetjem.

Dr. Ivanjko v Sloveniji vidi možnost, da postane ena prvih držav, ki bi na področju družinskih podjetij ustvarila velik del prihodkov, saj imamo veliko malih podjetij, mala podjetja pa so fleksibilnejša in hitro prilagodljiva. Sedaj se postavi le vprašanje, če bo Slovenija to možnost izkoristila?