Nikoli si nisem mislil, da se bom kdaj ukvarjal z vprašanjem: “Kaj je prava Ljubezen? in Kaj sploh Ljubezen je?” Do danes!
Če pa pogledam nazaj, pa vidim, da se v resnici s tem ukvarjam že vso življenje; pravzaprav skoraj 37 let sem iskal svojo Ljubezen, zato je danes čas, da pospravim vse tisto, kar sem prej mislil, da je moja Ljubezen. In tako naredim prostor, samo za njo!

Sedaj ko se obračam nazaj, daleč nazaj v svoje zgodnjo otroštvo, vidim, da sem se s tem ukvarjal že v vrtcu in tega se zelo dobro zavedam, celo čutim in vso to iskanje se je nadaljevalo tudi takrat, ko sem pričel s pisanjem. Skozi vse knjige, ki sem jih izdal (Bojevnika brez obraza, Kdor bo zadnji zapustil to mesto, naj ugasne luč, Bzikni v svet, Ne sanjaj svojega življenja, živi svoje sanje, Bed of Roses, Tujec v temi) ali napisal besedila v njej (Naši dečki iz ulice), pišem o nesrečni ljubezni in na koncu je postal moj znamenit stavek, ko so me vprašali o čem pišem: “…enako, kot so fantje pred menoj; Lord Byron; je dejal, da si pesnik če si zaljubljen ali nesrečen, no in jaz sem oboje. Nesrečno zaljubljen!”

In o tem sem pisal in pisal, dokler nekega dne do mene ne pride sodelavec in pravi, jaz bi za vse naše stranke izdal nasvete za osvajanje (v podjetju se namreč ukvarjamo z reševanjem osebnih in poslovnih težav direktorjev, ki imajo tudi veliko težav z partnerji, predvsem moški so naše stranke). Preberem nasvete, ki jih je zbral in se malo zamislim in rečem, to kar jaz poslušam pri ženskah, ki imajo težave; potrebujejo popolnoma nekaj drugega. Tako sem vse te nasvete predelal, napisal uvod in nastala je knjiga; Kako osvojiti žensko!
In v tistem trenutku, ko sem knjigo zaključil, mi je postalo vse jasno. Vse o čemer pišemo, so samo tehnični nasveti, ki morajo biti v odnosu, če je odnos iskren.
V odnos pa največkrat gremo… niti sami ne vemo zakaj gremo. Vendar nas nekaj privlači. V bistvu se privlačijo psihološki vzorci, da “potešijo” neko psihološko potrebo in ko več ni te potrebe, se naenkrat vprašamo, kdo pa je to, kaj delamo tukaj.. in če je ta odnos trajal predolgo, se razvije močna navada, odvisnost… in kot pravijo, navada, kot železna srajca… in potem nimamo moči, da bi odšli iz tega odnosa, ujeti smo v kletko, ki smo jo sami zgradili, pri tem pa nam pomagajo še družbene norme, ki so nastala skozi stoletja, da nam še bolj vzbujajo slabo vest… in v tistem trenutku se odločamo o tem ali bomo vzeli življenje v svoje roke ali bomo pustili, da drugi z njim upravljajo.

Tako sem se znašel tudi jaz, da sem splezal iz te kletke, sem potreboval orodje. Ker ga nisem našel, saj sem se počutil, kot Robinson na samotnem otoku, sem si ga naredil sam in to orodje, je danes postalo rešitev mnogim, ki so se ujeli v kletke. Poimenoval sem ga SiriusPersonalTransformation (SPT)

… in ko sem po skoraj petih letih priplezal na dan. Sem naenkrat začutil, da ne nosim več bremen, nahrbtnika, ki sem ga polnil vse življenje, odvrgel sem stvari, ki sem mislil, da bodo še kdaj prav prišle…
In potem se znajdem sam, sredi največjega viharja, popolnoma sam, na nikogar se nimam nasloniti, niti, koga poklicati… kaj sem sedaj naredil, zakričim sam na sebe, umrl bom, popolnoma sam sem, kričim v paniki… in hkrati se vprašam in kaj bom potem, ko umrem… hmmm, saj res, potem se več ne bom smilil samemu sebi, ne bom več potreboval prijateljev, da se jim bom potožil, ne maminega objema, kamor se bom skril pred to grozo sveta… Na obrazu se mi pojavi nasmeh, pravzaprav vidim v kakšno dramo sem padel, kakšno igro sem sprocesiral… ja, jaz sem JAZ.
Nisem več fant, saj sem 18+, sem moški in če želim življenje začutiti v celoti, potem moram biti moški na vseh nivojih… pa tukaj ne govorim o starih modelih, da moški ne joče in se ne igra, tisto so samo veliki fantje, govorim o moškem, kot živem bitju, moškem, ki živi.

Govorim o moškem, ki živi polno življenje, ki čuti, vsako celico svojega telesa, ki čuti vsako sekundo svojega življenja… da točno tako sem se počutil in potem po nekaj korakih… hmmm, pa saj moški nismo sami na tem svetu. V sebi sem začutil, da želim žensko, osebo, ki bo moje čudovito življenje naredilo popolnega. Ne govorim o osebi, ki bo izpolnjevala moje želje, mi bila podrejena, temveč o njej, ki ima čudovito življenje in ji bom jaz naredil popolnega.
Da bo ona, takšna kot je in jaz takšen, kot sem… in enostavno bova.
In ko sem se tega v celoti zavedal, je moje telo preletela neka čudna frekvenca, vedel sem, da sem pripravljen, na svojo poslanstvo, poslanstvo, da nadaljujem novo generacijo zemljanov, generacijo, ki bo popeljala svet v Svetlobo.
Stopil sem pokončno, brez strahu in skozi vse viharje sem se sprehodil, kot da v največji vročini rahel vetrič hladi moje telo. Sred največjega viharja, srečam njo, njo, o kateri sem napisal tisoč pesmi, ki so se končale… vem, da ko srečam njo, pa čeprav bo to zadnjih pet minut, bo moje življenje izpopolnjeno.
In sedaj je res tukaj. Najine duše so se srečale že pred… saj ni važno, ker tam čas ne obstaja. Sedaj so se srečala še telesa. Oba veva in čutiva, da sva eden za drugega, tudi tukaj na zemlji.

Prišlo je mojih pet minut, ki bodo trajali večno. Vendar to ne pomeni, da je sedaj naprej vse samo umevno, dobila sva dar, kar se zgodi, samo enkrat v vesolju. Sedaj je to ljubezen potrebno negovat, graditi odnos in skrbeti za samega sebe. No in sedaj vse priročnike, ki sem jih napisal, moram tudi sam upoštevati.
Dan se mora začeti, kot da je vsak dan prvi, kajti nič ni samoumevno. Za vse se je potrebno potruditi in zahvaliti.

HVALA