V naravi se nekaj rodi, dozori in potem umre. Enako je s poslovnimi idejami, najprej se mora roditi in dozoreti in potem se razvija, tako kot se razvijajo rastline.

Po intenzivnem druženju s športniki in igralci, v zadnjih letih ugotavljam, da je tudi posel igra. Razlika je le v tem, da se športniki in igralci naučijo pravil, trenirajo in se na vsako igro pripravijo, odigrajo svoje ali kot bi rekli, snamejo masko in potem živijo dalje. Podjetniki pa smo v »igri posla« 24 ur na dan, kar pomeni, da cel dan nosimo maske. In ker igra utruja, smo tudi zelo utrujeni, zato moramo biti neprestano v nekem fizičnem in psihološkem treningu, da lahko vse te napore tudi zdržimo. Pri vsem tem pozabimo na svoj pravi jaz, na svojo dušo in srce, kar pa kompenziramo z drugimi igračami, kot so avtomobili, hiše, jahte, ki pa presegajo potrebe uporabe.

Od športnikov in igralcev bi se torej v poslu lahko veliko naučili. Na primer, kako ločiti osebno in poslovno življenje, saj je za njih posel igra in produkt zadovoljno občinstvo. Podjetniki pa na njihovo delo gledamo kot zabavo in ne kot resno delo, saj je resno delo to, kar delamo mi. In kaj delamo, zadovoljujemo potrebe drugih, tako kot oni naše. Torej nihče ni več kot mi, niti mi nismo več kot drugi. Oboji igramo, vendar oni to počnejo veliko bolje, mi pa se zraven »mučimo«.

Če pogledamo, kako se podjetnik loti posla oz. bi se naj lotil posla. Najprej pripravi poslovni načrt, po katerem bi se naj počasi pričel odvijati posel in ostali posamezniki, ki bi postajali del zgodbe, s poslovnim načrtom dobijo svoj scenarij. Poslovni načrt je namreč scenarij igre, ki se imenuje posel.
Tako bi naj bilo, vendar, ker se ideja vedno rodi v posamezniku in če je že v začetku ne umestimo, kot del našega življenja, nas slej ko prej preraste in postane celo naše življenje. Občutek imamo, kot da živimo v nekem balonu. Lahko bi rekli, da sploh ne čutimo življenja. Zato je tako zelo pomemben poslovni načrt. In v kolikor ga nimamo, postane posel naše življenje. S poslovnim načrtom pa ujamemo posel v tire. V kolikor si jasno ne zapišemo cilja in poti (strategije) zelo hitro pozabimo na osnovno poslovno idejo in cilj postane denar. Kadar pa cilj podjetja postane denar, že vnaprej določimo hiter propad podjetja. Saj več ne gledamo skozi oči ideje, temveč skozi oči denarja. Kaj vse bomo naredili, da bomo zaslužili čim več denarja. S tem pa znižujemo vrednost poslovni ideji in manj kot je vredna, manj je tudi denarja. Tako na koncu ugasnemo poslovno idejo in denarni tok.

Med idejo in dobičkom je zato potrebno ravnotežje. Idejo moramo razvijati in v njo vlagati samo toliko, kolikor je trenutno trg sposoben sprejeti.
Da pa lahko držimo ravnotežje, moramo najprej kot osebe biti v ravnotežju, biti moramo dovolj zreli za pot, po kateri smo se odločili iti. Če se ukvarjamo samo s poslom, ne pomeni, da smo zreli, saj nimamo obstoječega drugega dela življenja. Ravnovesje, celovitost, zrelost,… pomenijo, da enakomerno zadovoljujemo vse svoje potrebe. Torej, da skrbimo za svoje telo s športom in prehrano, za svoj um, tako da možgane razgibavamo še z nečim drugim kot s poslom, za čustva, tako da se dovolj zabavamo in na koncu še za svojo dušo, kar pomeni, da imamo tisti mir, kjer se tu in tam pogovorimo sami s sabo in se vse stvari usedejo na svoje mesto.

Prednost gledališča in športa je v tem, da se na svojo igro pripravljajo skozi trening in se ne ukvarjajo z eksistenco. Podjetnik pa se ne pripravi na podjetniško idejo, temveč jo prične kar izvajati in se hkrati ukvarja še z eksistenco. V družbi namreč nismo pravilno poskrbeli za razvoj podjetnikov, obstajajo sicer šole, vendar so te preveč ozko usmerjene.
Na podjetniško idejo lahko gledamo kot na umetnost, saj podjetnik razvija nekaj novega, pri tem pa se mora ukvarjati še s klasično ekonomijo, kar pa kvečjemu ubije zdravo idejo in kreativnost.
Vendar v osnovi ekonomija ne ubija, temveč pokaže samo usmeritev, da nas ideja ne preraste in postanemo njen ujetnik. Torej ta prehod v samostojno pot mora biti počasen in precej zrel. Tako kot mora pot po kateri gremo dozoreti, tako mora tudi ideja, katero prodajamo dozoreti.
V kolikor prehitro vstopimo v svet, kjer moramo sami poskrbeti za denar s svojo idejo, smo kot otrok v odraslem svetu. Želimo, da nas opazijo in smo pripravljeni narediti vse, da smo vidni, velikokrat celo nasilni in tako se na tej poti spotikamo in utrujeni na koncu obležimo.
V nobene svetu, ne igralskem, športnem, niti poslovnem ne smemo hiteti, dokler ideja in mi ne dozorimo. Šele, ko smo strokovno in osebnostno dovolj zreli, lahko sprejemamo hitre odločitve in tudi hitro delamo.

Vsi namreč pozabljamo na naravne cikle. Ljudje smo del narave in se ji ne moremo upirati, niti je preslepiti. Ponovno se moramo naučiti živeti v sozvočju z naravo, pa tukaj ne govorim, da bi živeli, kot Indijanci v gozdu, temveč s cikli razvoja. V naravi se nekaj rodi, dozori in potem umre. Enako je s poslovnimi idejami, najprej se mora roditi in dozoreti in potem se razvija, tako kot se razvijajo rastline. Tudi jablane niso enake kot so bile pred 30 leti, a še vedno so jablane in tako se mora ideja razvijati skozi čas. Tako kot jablana ni last tistega, ki jo je posadil pred 300 leti, tako ideja ni last podjetnika, on pobira le njene sadove, če jo je pravilno vzgojil. Ideje in jablane morajo služiti vsem.