Sprehajal sem se po teh naših starih samotnih ulicah. Ustavil sem se pri vratih, ki so bile prekrita s plakati: popust pri …, veselica v …, volite ….le en plakat je javljal nekaj novega: Znanstvena razprava o zunajzemeljskih civilizacijah.
Odločil sem se, da bom šel na to diskusijo. Pogledam še samo, kdaj in kje.
Danes pred dvema urama in pol. Odhitel sem do dvorane, morda še bom kaj slišal. Vstopil sem in dvorana je bila nabito polna. Neglede na to, da je predavanje trajalo že poldrugo uro, so poslušalci z nezmanjšano pozornostjo poslušali mladega znanstvenika, ki je bil malce nenavaden, spominjal me je na… no ni bil ravno naš. Vendar ljudje ponavadi izgledajo tako, kot tisto s čimer se ukvarjajo. Kot včasi rečemo:” Temu pa je to pisano na kožo.”
Njegov oster glas mi je pretrgal misel…
…sodobna znanost torej žal nima neposrednih dokazov za to, da so predstavniki zunajzemeljskih civilizacij kdaj obiskali našo zemljo. Toda v desetinah mitov, bajk in legend je mogoče v šifrirani, včasih tudi v spačeni podobi najti spomine človeštva na srečanju z zvezdnimi prišleki.
In če te spomine skrbno očistimo vseh poznejših plasti in pravilno razvozlamo, se bomo prepričali, da je za časa svojega, v vesoljski rasežnosti neverjetno kratkega obstoja človeštvo ne le enkrat že bilo objekt pozornega zanimanja razumnih bitij z drugih svetov.
S tega stališča bi rad kot primer analiziral eno od najbolj zanimivih in razširjenih legend – legendo o doktorju Faustu.
Johann Faust naj bi živel ok. 1480 – 1540, bil je znanstvnik. Legenda o njem pa govori, da je sklenil pogodbo s hudičem. Vendar že pri bežnem pregledu same legende, prvič objavlene 1587 (Goethe), kakor tudi njenih številnih različic, takoj opazimoneko zanimivo podrobnost. Zaka je bil Mefistu potreben prav ostareli Faust?
Kot vemo, je cerkev že od samega začetka razglašala, da se človek duši v grehu. Danes ne moremo natančno reči, na osnovi kakšnega številnega razmerja pravičnikov in grešnikov je cerkev lahko to razglasila. Če domnevamo, da je bilo v Faustovem času število grešnikov s številom pravičnikomv razmerju 100:1 ter pri tem upoštevamo za srednji vek značilen visok odstotek smrtnosti, bo vsakomur jasno, da pekel nikakor ni trpel zaradi pomankanja grešnikov. Iz tega sledi, da je za Luciferja vprašanje, ali bo v peklu ena grešna duša več ali manj, ni mogla imeti načelnega pomena.
Potem se moramo vprašati, zakaj se je Mefisto tako dobesedno peklensko trudil, da bi prišel do duše nekakšnega doktorja?

Leganda na to vprašanje ne daje odgovora. Gre pa, kot se mi zdi, za naslednje.
Kdo je bil Mefisto, kaj menite? Hudič na vplivnem položaju? Osebni Luciferov odposlanec? Ali sam Lucifer? Ne, seveda ne.
Je bil potem morda navadan človek, ki ga je domišlija neznanih avtorjev legende spremenila v vragsigavedi kaj? Tudi ne! Mefisto ni bil človek v običajnem pomenu te besede.
Kdo je bil potem?
Prišel je iz drugega planeta, predstavnik nenavadno visoko razvite civilizacije – to je bil ta, ki ga bomo v nadaljevanju imenovali Mefisto.
Zavedam se, da ta trditev zveni nepričakovano in čudno. Vendar pa poskusite iz zornega kota te hipoteze ugotoviti dogodke, popisane v legendi, in vse vam bo na lepem jasno in razumljivo.
Od kod je priletel Mefisto? Tega še zdaj ne vem. Mogoče z Marsa, mogoče z ene od najbližjih zvezd, morda pa celo iz druge galaksije.
Spet se pogojno domenimo, da bomo Mefistov planet imenovali po prvi črki njegovega imena – planet M.
Zakaj je priletel na Zemljo? Zakaj se pa mi odpravljamo na sosednje planete? Zaradi znanosti.
Vendar so osebe, ki so poslale Mefista na naš planet, same predvidevale, kako neobjektivna in enostranska bojo Mefistova poročila, s te težke odprave. In zato so naročili, naj pri vrnitvi vzame s sabo kakšnega od zemeljskih domorodcev, ki neprimerno bolje pozna razmere na rodnem planetu kakor pa prišlek z drugega sveta.
In tako je Mefisto moral pripeljati na M Zemljana. Skušal je najti najbolj spoštovanja vrednega in najbolj izobraženega predstavnika svojega časa. Po dolgih razmišljanih in iskanjih se je povsem pravilno odločil ne za kateregakoli imetnika z dvora ali celo za kralja; ne izbral je resnega učenjaka, čigar enciklopedični izobraženosti in znanstveni vednosti bi bilo mogoče dvomiti. Tako si lahko razložimo, zakaj je Mefisto obiskal ravno Fausta, na pa koga drugega.
Ko pa tako razmišljamo, se sprašujemo, pa je spoštovani učenjak vedel, kdo je Mefisto? Ne, ni vedel! Mu je Mefisto skušal razložiti, odkod in s kakšnim namenom prihaja? Ne, ni. Še več. sumim, da je Mefisto, celo sam prepričal Fausta, da je naravnost iz podzemlja. Zakaj?
Takoj bom povedal.
Naredimo tale miselni poskus.
Zamislimo si, da se je danes prikazal na Zemlji hudič in prišel v goste k sodobnemu znanstveniku. Za koga se bo predstavil? Za hudiča? V nobenem primeru! Drugače bo moral dolgo prepričevati nejevernega znanstvenika o tem, da ne gre za šalo. Če pa bo hudič upošteval za naš čas značilno zanimanje za vesoljske probleme in se bo predstavljal kot obiskovalec iz vesolja se bo znanstvenik izredno zanimal zanj in mu bo rad sledil, kamor koli bo želel.
Takšen je današnji položaj. V srednjem veku pa je bilo vse drugače. Če bi si Mefisto drznil tedaj povedati Fausto, kdo je, če bi mu razodel resnico, bi Faust preprosto menil, da je nor.
V dokaz, da je priletel z drugega planeta, bi moral Mefisto razložiti Srednjeveškemu učenjaku prav vse, da se Zemlja vrti okoli Sonca, relativnostno teorijo, kvantno fiziko,…
Ostareli Faust ne glede na svoje nadpovprečne sposobnosti, gotovo ne bi mogel osvojiti takšne količine novih informacij in vsa stvar bi se lahko končala povsem tragično, kar pa nikakor ne bi ustrezalo Mefistu.
Precej preprosteje bi bilo izdajati se za nečisto silo, druženje s katero je bilo tedaj grozansko. Kot vemo, je tedaj Faust tudi z lahkoto verjel v to, da je Mefisto hudič. Toliko bolje, ker je Mefisto znal s pomočjo na Zemlji neznanih dosežkov znanosti in tehnike izginjati skozi stene, letati, postati neviden,… z eno besedo, delati vse tisto, kar je s Faustovega stališča nedvomno dokazovalo, da res sodi v določeno kategorijo peklenskih služabnikov.
Toda zakaj se je moral Mefisto toliko časa ukvarjati s Faustom? Ali ni mogel s preprosto zvijačo odpeljati Fausta na M? Zakaj mu je bil potreben lastnoročni doktorjev podpis?
Menim, da lahko razložim s tem, da že tedaj, ko sta na naši Zemlji vladala samovolje in srednjeveško brezzakonje, je bil na planetu M demokracija na taki stopnji, svobodo osebnosti pa so cenili tako zelo, da je bilo vsako nasilje nad osebnostjo, pa naj je šlo tudi za nasilje nad osebo z drugega planeta, absolutno nedopustno.
Mefisto je vedel, kakšne neprijetnosti ga čakajo, če bo prekršil ta zakon. Nujno je potreboval lastnoročni potpis, ki je pričal o tem, da je učenjak zapustil Zemljo po lastni volji.
In ta podpis, kot vemo, je tudi dobil saj je učenjaka prepričal o tem, da podpisuje samo listino o prodaji svoje duše.
Tu pa se zastavlja vprašanje: kako si je predstavnik visoko razvite civilizacije, vzgojen v duhu brezmejnega spoštovanja osebnosti, dovolil prevarati starega Fausta?
Res, to bi bilo povsem nerazložljivo, če ne bi upoštevali dejstva, da se je Mefisto dlje časa družil z Zemljani. Okolje pa, kot vemo, vpliva na vsako razumno bitje.
In še nekaj: Mefistova zunanjost. Seveda lahko rečemo, da je z rogovi, repom in kocinami vesoljec dajal vtis nečistih sil. Vendar pa mislim, da to ni res.
Zakaj prebivalci planeta M nikakor niso nujno taki kot mi. Čisto mogoče je, da imajo rogove, rep, … tako, kot si mi predstavljamo hudiča.
Morda so le to rudimenti, nekaj takega kot slepo črevo pri človeku. Mogoče so to organi, ki opravljajo določene funkcije. To čemur mi pravimo rogovi, so lahko v resnici antene v obliki črke U, ki sprejema telepatska sporočila.Če so rogovi antena potem je rep ozemljitev.
In če se spomnimo, kako iz mačje dlake pršijo električne, potem lahko domnevamo, da je gosta dlaka, samo akomulator, električni vir, ki napaja biološke ojačevalce telepatskih naprav.
Vendar takih srečanj zadnja stoletja ni več. Morda jih nismo razumeli, in so sklenili, da bo naša civilizacija dosegla tisto raven, ki je nujna za medsebojno razumevanje z razumnimi bitji drugih planetov.
Mogoče se je ta čas zdaj približal. Moramo biti pripravljeni, kogarkoli lahko obišče gost in mu reče:
“Pozdravljen, jaz sem Mefisto!”
S temi besedami se je mladi znanstvenik, še zadnjič ozrl po poslušalcih, si popravil kravato, zamahnil z roko in izginil

V dvorani se je slišal odmev: ”…., jaz sem Mefisto!”