Danes in nikoli več ne bo tako, kot je… jutri bom že drugačen… včasih bi se moral popolnoma odmakniti in biti izoliran od vsega, pa me kar nekaj vleče, da se vrtim v tej gneči… očitno še ni čas, da se odpočijem… očitno še nisem vse predelal in pospravil…

… ravnokar se je končalo Evropsko prventvo v atletiki 2016… kolikor se je dalo sem spremljal, vsaj svoje discipline (100, 200, 400, 4 x 100, 4 x 400)m in ob vsakem teku podoživljaj vse svoje občutke izpred dvajset in več let…

.. vidim, da je res… vse kar nam ostane… so občutki…. nisem si več mogle predstavljati lokacij in tekem… sem pa čutil, točno tako kot takrat… kako s svojim telesom razviješ hitrost, kjer se rodi občutek svobode, kod da stopiš iz svojega telesa… kjer resnično čutiš sam sebe… kjer čutiš vso naravo… slišiš zrak… slišiš svoje srce… vse postane eno… letiš…

… uf… cel moker sem… in zelo zadihan… čisto sem padel v tek…

… ja ta naša domišlija, lahko naredi vsemogoče, nas dvigne, spusti… ali pa nam uniči nekaj, kar je v resnici popolnoma drugačno…

V zadnjem tednu, sem intenzivno počistil, vse tehnične stvari, ki so me obremenjevale, vse svoje maske in vloge in nazadnje še čustva… dvignil sem vse… žalost, veselje, srečo…

… življenje so samo občutki… to sedaj vidim, zato je pomembno, da čutimo vsak trenutek, da smo prisotni v njem, da ga živimo samo v tistem trenutku…

…potem imamo občutek, da živimo v brezčasju, v obilju…. vse je tukaj, samo začutiti moramo.

Vsak od vas, ki čuti je Legenda… in o teh se potem govori… oni so znali živet!