Odprl sem Oči in videl svoj pogled v Ogledalu… Ogleda sem si ga… in pogledal kaj vidim…

To kar vidim, je zelo resno, zelo zaskrbljujoče… v tem pogledu ne vidim ničesar, prazen je… in poskušam najti vsaj iskrico… ali pa vsaj temo…. popolnoma nič… kod da gledaš plastične oči pred seboj…

… nakar se zdramim in ugotovim, da je ta pogled popolnoma mrtev… ta oseba je umrla…

…ampak to sem jaz…

… mrtev sem… ampak kako…. saj sem tu…

… gledam sam sebe, kako sem mrtev…

… nakar me spreletijo besede James Joyce, ki v Ulikses-u govori, kako presenetijo gasilci par v njunem stanovanju, ko pijeta kavo… in oni želijo pogasiti požar… v bistvu je bila samo prispodoba, kako med njima ni bilo več nobene strasti… nehala sta dajati na ogenj in njun odnos je bil popolnoma mrtev…

… a sem potem tudi jaz popolnoma mrtev, kot zoombi hodim po tem svetu….

… sedim v družbi in jih samo opazujem in nič ne opazim… vsi mi govorijo, zakaj sem tako tiho, zakaj nič ne povem… če pa jim nimam kaj povedat, pogovarjajo se nekaj, kar sploh ne čutim…

…ali je sedaj to moj problem… da moj problem je…

… da…

… ker se družim, s tistimi, v katero družbo ne sodim…

… iti moram dalje po svoji poti in našel bom svojo družbo, kjer bom tudi jaz govoril, kjer bom tudi jaz obstajal…

…DA, ni potrebno, da se družimo z vsakim za vsako ceno… vsak ima svojo družbo, svojo vas… zato, ko hodite in iščete… iščite in idite vedno do konca…

… družina, prijatelji… dom, čaka vsakega, ki gre do konca….

… in kje je konec?

… ko vse to najdete!