Direktorjeva tajnica je vse prevečkrat izpostavljena poslovnim partnerjem in medijem, ker njen šef ne govori resnice. Saj si mora izmišljati razne izgovore, če ga ni na sestanku ali zamujajo roki oz. plačila. Seveda mora tajnica, ki navzven tudi prevzame odgovornost za njegova dejanja, najti ustrezne in realne izgovore. Kar pa slabo vpliva na njeno osebnost, saj če to prepogosto počne, sama nevede prevzame takšno vlogo.
Direktorjeva tajnica je vse prevečkrat izpostavljena poslovnim partnerjem in medijem, ker njen šef ne govori resnice. Saj si mora izmišljati razne izgovore, če ga ni na sestanku ali zamujajo roki oz. plačila. Lahko bi rekli, da je šef (v moški podobi) velik otrok, ki se v podjetju igra, vendar ne sprejema odgovornosti za svoja dejanja, v prenesenem pomenu, ne pospravlja igrač za seboj. Seveda mora tajnica, ki navzven tudi prevzame odgovornost za njegova dejanja, najti ustrezne in realne izgovore. Kar pa slabo vpliva na njeno osebnost, saj če to prepogosto počne, sama nevede prevzame takšno vlogo.
Če se vrnemo na primerjavo z otrokom lahko rečemo, da prevzame tajnica vlogo njegove mame. Skrbi zanj, za njim pospravlja, ga opominja, mu je vedno na voljo… skratka počne enako kot s svojimi otroci. Če enako počne s svojimi otroci pomeni, da jih razvaja, torej če hoče, da se drugače obnašajo jih mora prevzgojiti oz. spremeniti odnos do njih. Enako torej lahko naredi s svojim šefom. Kar pa se zgodi zelo redko. Saj je vse preveč prisoten strah za službo. Vendar je tak strah velikokrat odveč. Namreč, če šef vzame svojo tajnico za svojo mamo jo bo tudi spoštoval in bo njene priporočila tudi jemal resno. Seveda pa to ne gre, če je tak odnos že nekaj let. Zato mora tajnica pravila »igre« postaviti že prvi dan službe ali ko se šef prične igrati.