Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com
Korporativna psihologija je podobno zahteva, kot psihologija v Družinskih podjetjih, kjer je več generacij.
S korporativno psihologijo vodenja se srečujemo v večjih korporacija z več, kot tisoč zaposlenih, kjer se v upravi nahajajo vsaj trije člani; po možnosti iz različnih držav.
V kolikor prihajajo iz različnih kultur, je že med njimi različno dojemanje življenja, odnosov, gledajne na situacije, zato je pomembno, da skupaj najprej naredijo dolgoročen načrt, kjer vsi skupaj vidijo isti cilj, v kolikor jim to ne uspe; bo podjetje, kot ladja z odprtimi jadri, vendar zasidrana.
Res, da ima vsaka uprava svojega vodjo, vendar jih njihov vodja v glavnem koordinira, sami pa so popolnoma samostojni pri svojem delu, saj tudi odgovarjajo za svoje področje.
V petek sem predčasno končal jutranji sestanek, zato sem skočil v kavarno na kavo, predvsem pa sem želel na hitro odgovoriti na nekaj mejlov. Že od vrat sem zagledal sošolca iz srednje šole, s katerim že nekaj let nisva imela stikov. Zastrmela sva se drug v drugega, nedoločno se mi je nasmehnil, začutil sem, da se ni brez razloga usedel v najtemnejši kot. Zato sem tudi sam ne- koliko v zadregi pristopil – pravzaprav nisem bil prepričan, če ne bi bilo primerneje, da le od daleč vljudno pokimam – in mu ponudil roko v pozdrav. Le kaj se mu je zgodilo, sem se spraševal, ko sem se zagledal v njegov spremenjeni obraz, utrujen in ves siv. Tudi stisk njegove roke je bil mlahav in neodločen, povsem drugačen, kot sem se ga spominjal. Kam za vraga je izginil ugla- jen, samozavesten fant, ki je vedno vedel, kaj hoče?!
Povabil me je k mizi. Pogovor je počasi stekel, najprej s premolki in z očitno zadrego, potem pa se je naenkrat odprl. Povedal mi je, da ga je pred nekaj meseci zapustila žena. Isti dan mu je umrla mama, povrhu pa je doživel še hudo prometno nesrečo – vse na tisti nesrečni torek sredi februarja. Med najinim pogovorom mu je pogled ves čas švigal k mimoidočim ženskam, nervozno je tipkal po telefonu in se nenehno presedal. Videlo se je, da je raz- tresen. Potem pa je za nekaj trenutkov postal fant iz srednje šole. Pohvalil se je, da je po poslovni plati napredoval. Pred dvema mesecema je zasedel direktorski stolček v manjši multinacion- alki.
Opisal mi je svojo krasno pisarno s čudovitim razgledom, kakršno si je vedno želel, in se naenkrat odločil, da jo moram videti, če sva se že srečala. Do sedeža podjetja sva se odpeljala z njego- vim avtom. V zadregi se je opravičeval, ker sem moral, da sem se imel kam usesti, najprej s sedeža umakniti kup pomečkanih papirjev, in ker so bili na tleh poleg praznih plastenk še ostanki iz McDonaldsa in zmečkani pločevinki Red bulla. Opazil sem tudi, kar prej v mračni kavarni ni bilo tako očitno, da je verjetno že drugi dan v isti srajci in neobrit. Vozil je hitro, trobil in bentil nad vožnjo drugih.
Med potjo se nisva veliko pogovarjala, saj je ves čas govoril po telefonu. Parkirala sva v garaži in se z dvigalom odpeljala v najvišje nadstropje. Pri vratih naju je prijazno sprejela njegova tajnica.
Ko sva vstopila v pisarno, se mi je nudil pogled, kot sem ga pričakoval. Senčila so bila napol spuščena, delovna miza povsem skrita pod kupi papirjev, koš poln. In kar brez okolišanja sem ga vprašal, če ima težave tudi v službi. Začudil se je, od kje mi to, sprva je hotel biti celo nekoliko jezen, potem pa se je zlomil.
Pojasnil sem mu, kakšna sporočila oddaja – s svojim videzom in ihtavim obnašanjem, z zanemarjenim avtom in končno s svojo zatohlo, zatemnjeno pisarno. Pogledal sem ga v oči in mu pov- edal, da je vse, kar sem videl, odsev njegove podzavesti. In da ga ne bi prizadel in užalil, sem dodal, da takšne stvari pač opazim, saj je to moja služba. No, tisti hip sva verjetno oba vedela, da so njegove težave očitne vsem. Da pa mu jih jaz lahko tudi pomag- am razrešiti.
Kaj mi je sporočala njegova pisarna? Okenska senčila so bila spuščena, tako da je bil pogled na okolico zastrt. Pa ne zaradi premočnega sonca, saj so bila okna zatemnjena, ampak zato, ker mu je ta širni razgled vzbujal še večji občutek nemoči. V svetlem prostoru se ni mogoče skriti. On pa se je znašel v položaju, ko temu, kar naj bi počel, po vsem, kar se mu je zgrnilo na glavo v zasebnem življenju, ni bil kos. Ni zmogel pripraviti nove strate- gije za podjetje in najti rešitev za težave, ki so ga pestile. Ni imel več kompasa in ni znal najti prave poti, ne zase ne za podjetje. Zakaj je izgubil smer, zakaj njegov kompas ni več deloval?
Še njegova s spisi založena miza je pripovedovala, da se v pod- jetju trenutno ukvarjajo predvsem s težavami. Težave iz zaseb- nega življenja so se prelile še v poslovno. Njegovo življenje se je začelo vrteti okrog problemov: problemi doma, problemi s pri- jatelji, problemi v službi …
Nekako sem začutil, da je imelo najino naključno srečanje svoj namen. Ko sem mu razložil, kako sem prišel do svojih sklepov, je obnemel. Zanj je bil to trenutek soočenja s samim seboj. Kot neobremenjen z njegovimi problemi sem mu pomagal odpreti oči. Ker sem ga kot prijatelja vedno cenil, sem mu dal nekaj nas- vetov, kako naprej.
Še isti dan sva naredila akcijski načrt. Na list papirja sva zapisala, kaj vse mora storiti. Najprej je moral pogledati vase, se umiriti, sprejeti dani trenutek in šele nato začeti sprejemati odločitve. Ko sva zapuščala njegovo pisarno, je stopil do tajnice in jo prosil, če lahko iz njegove pisarne odstrani vse spise, odgrne senčila in naroči čiščenje. Za torek pa naj skliče sestanek z direktorji sek- torjev.
Priporočil sem mu, naj se čez vikend umakne iz domačega okolja in naredi nekaj zase. Strinjal se je, da si bo privoščil kratek oddih, da se bo lahko posvetil samemu sebi. V ponedeljek me je poklical in mi povedal, da je šel za dva dni na morje in da si je privoščil celo masažo. Ker sva se dogovorila, da mu bom pomagal, sem ga prosil, da mi opiše občutke, ko je bil sam s seboj.
»Ko sem ležal na masažni mizi in gledal skozi stekleno steno pro- ti bazenu, ki je ob pozni uri že skoraj sameval, sem zaznal, kako se voda umirja. Masaža me je uspavala, a ko sem zaprl oči, sem si predstavljal razburkano morje. Sčasoma se je začelo umirjati in prav tako moja notranjost. Po dolgem času sem lahko mirno zadihal …« Pojasnil sem mu, da je njegova okolica odsev njego- vih misli: s tem ko je svoje misli usmeril v morje, ki se umirja, je umirjal samega sebe.
NOV ZAČETEK
Podjetje skozi oči vodij
Torek je bil dan za nov začetek na delovnem mestu. Kot svetova- lec sem prisostvoval kolegiju. Zjutraj sem se najprej oglasil pri prijatelju – direktorju. Kazal je povsem drugo podobo kot v pe- tek, pa so minili le štirje dnevi. Na hitro sva rekla nekaj besed o njegovem oddihu, nato pa sem mu nanizal nekaj nasvetov za vodenje sestanka. Takrat naju je tajnica obvestila, da se zaposleni že zbirajo v sejni sobi.
Ob najinem vstopu se je trušč umiril. Direktor jih je pozdravil in se opravičil, da ni sklical tega sestanka že prej. Pojasnil je, kot sem mu svetoval, da je želel naprej podjetje nekoliko bolje spoznati in ugotoviti, s kakšnimi težavami se sooča. Seveda jim ni mogel povedati, da se je ob prevzemu tega delovnega mesta počutil povsem izgubljenega … Predstavil me je kot svojega do- brega prijatelja in svetovalca. Povedal jim je, da bom občasno prisoten tudi na kolegijih. Na obrazih zaposlenih sem sprva zaznal začudenje, na nekaterih pa tudi neodobravanje.
Sestanek se je nadaljeval po načrtu. Sledila je kratka predstavitev vodij oddelkov. Direktor je prosil, naj vsak predstavi podjetje sko- zi svoje delo in odgovornosti, pove naj, kje se srečuje s težavami in izpostavi morebitne predloge za izboljšave.
Na moji desni je sedel vodja splošnega sektorja, ki se je odzval prvi. Povedal je, da doslej nobeno vodstvo ni imelo posluha za razvoj kadrov, ampak so od zaposlenih vedno pričakovali in zahtevali maksimalne učinke, kar pa je zaradi prevelike obremenitve in stresa pogosto pripeljalo do naraščajočega števila bolniških odsotnosti in z leti tudi naraščajoče fluktuacije kadra. Vodja splošnega sektorja je poudaril, da upa na večjo podporo vodstva, in vprašal, če ima direktor jasno vizijo, kam in kako bo podjetje usmeril. Po njegovem mnenju je to namreč nujno za pripravo učinkovitega kadrovskega načrta. Sedanji ad hoc pristop za- poslovanja namreč ne omogoča pridobivanje najprimernejšega kadra. Potem je izpostavil, da se je doslej na področju kadrovanja večinoma ukvarjal z gašenjem požarov. A je zaradi tega dejan- sko povzročal še večji požar, česar pa se ni zavedal. Če ni izbran ustrezni kader, se namreč posledice napačnega izbora odražajo dolgoročno pri rezultatih dela.
Direktor se je zahvalil za iskreno mnenje, hkrati pa dodal, da je tudi sam opazil veliko število odškodninskih zahtevkov, ki iz leta v leto naraščajo. Poudaril je, da želi jasno strategijo kadrovan- ja. Ker pa meni, da sam premalo pozna problematiko, je vodjo splošnega sektorja pozval, da se pridruži strateški skupini, ki bo izdelala strategijo podjetja. Sicer nekoliko presenečen je vodja splošnega sektorja izrazil pripravljenost za sodelovanje.
Besedo je prevzel direktor marketinga. Tudi on je izpostavil svoje nezadovoljstvo glede trenutnih razmer in dosedanjega pristopa vodenja. Njegov nastop je bil morda malo preveč samozavesten ali še bolje rečeno samovšečen. Nejevoljno je izpostavil, da se marketing ukvarja predvsem s komercialo, o pravem market- ingu pa do sedaj ni bilo ne duha ne sluha. Izpostavil je, da je ustrezno kvalificiran in poučen o možnostih promocije podjetja, ki bi morala biti del marketinških aktivnosti, zato predlaga, da v bodoče posvetijo temu večjo pozornost.
Direktor je zamišljeno strmel predse. Pozorno je poslušal, na koncu pa dodal, da se mu zdi njegov način razmišljanja povsem razumljiv, vendar je želel, da mu poda kak okvirni predlog, kaj bi bilo treba narediti. Pomanjkanje kadra je bilo prvo področje, ki ga je omenil direktor marketinga. Predlagal je večje število komercialistov na terenu. Poudaril pa je tudi, da bi se morali po- gosteje predstavljati na sejmih.
Direktor je ves čas prikimaval, nato pa vprašal, koliko sredstev bi za to potrebovali. »Bolj točno vam bom lahko povedal, ko boste povedali, v katero smer želimo pluti. Brez jasno opre- deljene smeri in pričakovanj vodstva vam žal ne morem po- dati ocene.« Čeprav ga je direktor želel izzvati, ko je od njega zahteval okvirno opredelitev proračuna za marketing, ga je nje- gov odziv prijetno presenetil. Večina ljudi v takšni situaciji začne iskati izhode, ponavadi v številkah … Preračunavati začnejo ob- seg proračuna svojega področja, vendar se je direktor market- inga odzval zelo preudarno in primerno situaciji. Direktor se je strinjal z izrečenim in ga povabil, da se tudi on pridruži strateški skupini za oblikovanje nove strategije.
Besedo je dobil direktor proizvodnje. Za razliko od prejšnjih dveh je zagovarjal mnenje, da je pri njem oziroma njegovih, torej v proizvodnji, vse v najlepšem redu. Vsi vedo, kakšne so njihove naloge in obveznosti. Je pa izpostavil, da je težava v marketingu, saj se tam ne trudijo dovolj, da bi pravočasno zagotovili projekte, mimogrede pa jim kadrovska služba pošilja še nemogoče de- lavce.
Zaradi izrečenega se je ton pogovora na sestanku zvišal. Seve- da drugi udeleženci niso mirno sprejeli kritike, ampak so se ji odločno zoperstavili. Vodja finančnega sektorja je ostro zavrnila izrečene obtožbe in posmehljivo vprašala: »Pri vas da je vse v redu?! Lepo vas prosim! Vi povzročate podjetju največje stroške!« Besedni dvoboj se je nadaljeval z ostrim odgovorom vodje proiz- vodnje: »Ja, seveda, saj tudi največ delamo! Vi se le šlepate na nas! Mi vam zagotavljamo plače, zato tudi upravičeno pričakujemo večjo podporo z vaše strani, ne pa da nas samo ovirate pri delu.«
Ni mu ostala dolžna: »Če se že pogovarjamo o stroških nabave, zakaj vedno pridobite le eno ponudbo oziroma že nekaj let sode- lujemo z istimi dobavitelji? In če le pogledam, kako pogosto menjavate osebne avtomobile, bi lahko pomislila, da zaslužite še kaj postrani!«
»Poglej, na dobavitelje se vsaj lahko zanesem, če se že na vas ne morem. Izposloval sem 180-dnevni rok plačila, pa še v tem pri- meru mi gredo na roko, če slučajno kdaj ne plačamo pravočasno. Material od njih vedno dobimo pravočasno, da lahko izpeljemo naročilo. Nimam družine in otrok, avtomobili pa so moj hobi. A se ne bomo pogovarjal o mojem zasebnem življenju, nobenega razloga za to ni,« je še zabrusil v odgovor.
Ker je bil ton pogovora že nekoliko grob, za posameznike pa tudi žaljiv, sem pogledal direktorja in mu namignil, da je čas, da sit- uacijo umiri. Direktor je vstal in naprej opazoval razvnete sode- lavce. Spregovoril pa je šele, ko so zaposleni prenehali z medse- bojnimi obtoževanji.
Opozoril jih je, da je namen današnjega sestanka izmenjava mnenj in da mora potekati na način, ki bo sprejemljiv za vse. Če obstaja nezadovoljstvo direktorja proizvodnje glede podpore, potem se je treba osredotočiti na izboljšanje. Tudi vodjo proiz- vodnje je povabil v strateško skupino, hkrati pa mu je dal vedeti, da od njega pričakuje tudi predloge za izboljšanje v lastnem sek- torju, morda tudi pri samih procesih dela. Direktor proizvodnje se je strinjal, da bi bile določene spremembe dobrodošle.
Sicer nekoliko užaljena je s predstavitvijo nadaljevala vodja finančnega sektorja. Dotaknila se je predvsem analiz projektov, ki nakazujejo, da so projekti predragi in prinašajo zato zgolj min- imalne dobičke. Izpostavila je, da si želi transparentnejši pregled nad projekti, predvsem nad finančnimi kazalci. Da bo vedela, koliko jih stane posamezni korak ter kje se pojavljajo največji stroški. Direktor je zamišljeno poslušal vodjo finančnega sektor- ja in se z njenimi navedbami tudi strinjal. Glede na to, da mu je jasno predstavila, kako želi obvladovati stroške projektov, je tudi njo povabil, da se pridruži strateški skupini.
Direktor je od vseh vodij sektorjev zahteval, da do prihodnjega strateškega kolegija pripravijo svoje predloge organizacije last- nega sektorja, da pa je zajeto tudi sodelovanje z drugimi. Predlo- gi morajo vsebovati tudi komunikacijo v oddelku in katere kadre bi potrebovali na določenem delovnem mestu.
PRAVILA VODENJA KOLEGIJA
Je podjetje eno ali štiri?
Po kolegiju so se zaposleni porazgubili po svojih pisarnah, z di- rektorjem sva odšla v njegovo, zdaj že pospravljeno pisarno, in naredila kratko analizo poteka kolegija. Prva ugotovitev je bila, da vse zanimajo le stvari, ki jih počnejo sami oziroma njihov oddelek. Zato zunanji opazovalec dobi občutek, da podjetje ses- tavljajo štiri ločene komponente, lahko bi rekli skoraj štiri pod- jetja v enem, ki so si med seboj konkurenčna. Vsaj tako delujejo njihovi vodje. Vsak zase si je zgradil svoj vrtiček in ga v skladu s svojimi prepričanji tudi obdeloval. Nihče med njimi pa ni skrbel za dobre ‘sosedske odnose’. Na tak način pa podjetje ne more dolgoročno uspešno funkcionirati.
Z direktorjem sva na kratko analizirala tudi potek kolegijev pod prejšnjim vodstvom. Ti naj bi sicer potekali vsak ponedeljek, po- gosto kar po neverjetnih deset ur, običajno od devete zjutraj do sedme ure zvečer. Glavna tema pa je bilo reševanje problemov in medsebojno obtoževanje, torej so bili namenjeni bolj sproščanju jeze posameznih direktorjev kot pa kreativnemu delu. Ob koncu vsakega so se sicer vedno vsi nekako sporazumeli, niso pa dorekli konkretnih rešitev za naprej – manjkali so sklepi. Glede na to, da so dosedanji vodje navajeni takšnega načina funkcioniranja, sem moral poskrbeti, da novi direktor ne bo prevzel vzorcev prejšnjega. Glede na to, da je siceršnja ekipa ostala enaka, sem sklepal, da bodo vodje v premoči, če direktor ne bo takoj začrtal jasnih smernic vodenja.
Najprej je bilo treba opredeliti pravila vodenja kolegijev. Določila sva tri vrste kolegijev. Strateške, za katere že ime pove, da so namenjeni strategiji in razvoju podjetja, sva določila za vsak prvi četrtek v mesecu. Kolegij direktorja naj bi potekal enkrat na teden, ob ponedeljkih od 9. do 11. ure. Operativne kolegije pa bodo vodili posamezni direktorji v okviru svojega sektorja oziro- ma oddelka. Operativni kolegiji bodo na ‘sporedu’ za kolegijem direktorja, trajali pa naj bi do pol ure. Namen je bil vzpostaviti pretok informacij, da bodo vsi o vsem redno obveščeni.
Ko sva z direktorjem dorekla posamezne oblike kolegijev in ter- mine izvajanja, sva šla korak naprej in posamezne kolegije tudi vsebinsko opredelila.
Ko sva dorekla glavne smernice vodenja kolegijev, sem mu pri pravil še kratka navodila za njihovo vodenje. Ta navodila so prejeli tudi vsi direktorji sektorjev. Pomembno je, da vsi vedo, kakšen naj bo potek dela in da to tudi upoštevajo. Odločila sva se, da bomo prvotna navodila skupaj z direktorji sektorjev še prilagajali, skladno s spremenjenim sistemom dela. To pa je pomenilo, da bodo na koncu to pravila, ki so jih formirali sami.
S tem, ko smo postavili nova pravila vodenja kolegijev, smo postavili tudi nove smernice komunikacije – pa tudi načina prenosa informacij na nižje ravni v hierarhiji podjetja. V navodilih smo med drugim opredelili tudi obliko in okvirno vsebi- no zapisnika kolegijev. Ko smo uvedli zapisnike, so se vse ključne informacije in sklepi zapisali. Določili in zapisali pa smo tudi, kdo so odgovorne osebe za izvedbo. S tem smo dosegli, da se bodo dogovorjene informacije ohranile ter da bodo člani kolegi- ja prenašali informacije enake kakovosti tudi na svoje podrejene. Informacije se ne bodo več izgubljale ali preoblikovale v samem procesu komuniciranja. Hkrati pa smo zagotovili sledenje odgo- vornosti. Vsakdo bo vedel, kaj mora postoriti do naslednjega ko- legija. Že četrti kolegij direktorja po vzpostavitvi pravil je tako potekal toliko časa, kot je bilo predvideno, in to brez obtoževanj in konfliktov.
Kolegij direktorja sva razdelila v tri sklope, vsi so trajali po 45 minut. V prvem sklopu naj bi obravnavali tekočo problematiko. Vsak direktor oziroma vodja oddelka lahko izpostavi organizaci- jske in tehnične težave, ki jih sam ne more rešiti. Drugi je na- menjen izključno trženju in razvoju podjetja – razprava o novih priložnostih, razvoju človeških virov, invencijah, inovacijah in novih produktih. Tretji sklop je namenjen internim in eksternim projektom družbe, teme so (ne)doseganje planov, terminskih in finančnih, novi projekti, zahtevnejše reklamacije. Pod vsako točko je treba ločeno opredeliti sprejete sklepe.
IZBIRA NAJOŽJIH SODELAVCEV
Direktorji sektorjev kot partnerji
Ko sem na kolegiju opazoval vodje, sem dokaj hitro ugotovil, da v tem podjetju vlada anarhija. Novi direktor je prišel v povsem neurejeno okolje. Ob nastopu tega delovnega mesta je doživljal korenite spremembe tudi v (neurejenem) zasebnem življenju. Prišel je torej v okolje, ki mu je bilo na nek način poznano, saj je bilo v takšnem stanju, kot trenutno tudi njegovo zasebno življenje. Običajno je, da ko gre ena stvar narobe, ji sledijo tudi druge. Direktor je imel seveda dve možnosti: nadaljevati vodenje po dotedanjem sistemu ali odločiti se za povsem novo pot.
Če bi nadaljeval po dotedanjem načinu dela, bi ga vodje in di- rektorji sektorjev slej ko prej nadvladali in sčasoma bi oni vodili njega, s tem pa tudi podjetje. Ta pristop bi direktorju omogočal določeno ‘varnost’, a to bi bila varnost v zatohli mlaki. In zaradi vse večjega nezadovoljstva bi slej ko prej podjetje zapustil. Ker sem mu prvi dan pokazal, kakšna je realna situacija, je sprejel odločitev, da stvari postavi na svoje mesto. Seveda se je moral odločiti, ali bo direktorje oddelkov in vodje sprejel za svoje sogo- vornike oziroma partnerje, s katerimi bo začrtal novo skupno strateško pot, ali pa bo izbral opcijo centraliziranega avtokrat- skega vodenja, kjer bi jim dal jasno vedeti, kaj od njih pričakuje oziroma bi nekatere celo odpustil oziroma zamenjal.
Direktor je sprejel odločitev o skupnem oblikovanju strategije, torej je sprejel svoje direktorje kot partnerje. Izbral je najtežjo pot, vendar dolgoročno najučinkovitejšo. Skupaj sva postavila cilj, da se odgovornost v podjetju enakomerno porazdeli in da sistem dela postane motivacijsko usmerjen. Želela sva spodbu- diti podjetniško mišljenje pri vsakem zaposlenem v podjetju. To pomeni, da vsak posameznik v podjetju išče poslovne priložnosti in možnosti optimiziranja.
Že po prvem kolegiju sem vedel, da se mora v prvi vrsti spre- meniti način komuniciranja, saj posamezni sektorji, in s tem no tudi zaposleni, med seboj sploh ne komunicirajo. Vsak vodja si je ustvaril svojo predstavo o razmerah v podjetju. Do tega je prišlo, ker nikoli niso dobili uradnega pojasnila z vrha. Tako je začenjal nastajati kaos.
Pomemben podatek je tudi, da se je število zaposlenih v podjetju v zadnjih petih letih močno povečalo: z 250 na kar 870 zapos- lenih. Podjetje je torej doživelo enormno rast v kratkem času. Med ekspanzijo pa niso imeli časa definirati poslovnih proces- ov, pravil poslovanja, komuniciranja in organiziranja. Zato so sčasoma v organizaciji prevladali posamezniki z močnejšo os- ebnostjo. Poslovni proces se je začel prilagajati posamezniku in ne nasprotno, postal je odsev njihovih navad, potreb in želja. Močnejši so seveda imeli tudi večji vpliv.
Iz izkušenj vem, da procesa na papirju ni težko spreminjati, a da ostanejo spremembe le na papirju, če jih vsi ne ponotranjijo. Proces namreč ustvarjamo ljudje, in če ga želimo spremeniti, moramo najprej spremeniti svoje navade. Točneje, spremeniti se morajo ljudje sami. Ker pa imamo svoje navade zakoreninjene v podzavesti, smo pogosto pripravljeni narediti vse, da to ne bi bilo potrebno.
Spreminjanje procesa je ena izmed zahtevnejših nalog vsakega menedžerja. Tudi v našem primeru so direktorji sektorjev in vodje odsev svojih sodelavcev. Zato se je treba lotiti spreminjanja zaposlenih na samem vrhu organizacije.
Zavedati pa se moramo, da nima nihče pravice od nekoga zahtevati, da spremeni svojo osebnost. To bi bil namreč poseg v zasebnost zaposlenega, kar pa je v nasprotju z delovnopravno za- konodajo. Svoje sodelavce lahko spreminjamo le z zgledom. Pri prejšnjem direktorju je bila pot prevzemanja navad in vzorcev ravno nasprotna. Direktor je zaradi premoči svojih podrejenih sebe prilagajal njihovim navadam. Tako se je ujel v zanko in ne- vede zavzel podrejen položaj.
Tega mojemu prijatelje – direktorju sedaj preprosto nisem smel dopustiti. Ko sem mu pojasnil, kako deluje psiha posameznika, si je zaželel podjetje organizirati tako, da bi proces dela postal neodvisen od značajev posameznikov. Ključno pri tem je, da se ni čustveno zapletal v poslovni proces, kar pomeni, da ni smel iskati rešitev za svoje osebne težave v podjetju ali sodelavcih.
OSEBNO SVETOVANJE
Mamo je zamenjala žena
Vzporedno s svetovanjem v podjetju sva se dogovorila tudi za osebno svetovanje, prek katerega mu bom omogočil poiskati odgovore na vprašanja, ki ga spremljajo že od otroštva.
Spoznala sva se v zgodnjih najstniških letih. Njegovega družinskega ozadja nisem podrobno poznal. Če sem iskren, me takrat to niti ni zanimalo. Spet sva se srečala, ko je bil že poročen. Imel sem ga za razvajenega edinca, zdaj pa mi je povedal, da mu je brat dvojček umrl pri porodu. Starši so mu tudi zato podzav- estno nudili vse in ves čas pazili, da se mu ne bi kaj zgodilo. Tudi sam se je strinjal, da je vse, kar si je zaželel, tudi dobil. V tem je užival in se počutil varnega.
Pri petnajstih je občutil prvo izgubo. V prometni nesreči mu je umrl oče. Takrat ga je mama še bolj vzela pod svoje okrilje in ga še bolj privezala nase. Ker je že izgubila dva bližnja, se je bala izgubiti še tretjega. Pozabila pa je, da se izguba ni dogodila le njej, temveč tudi sinu. In zanj je bila še toliko bolj boleča, saj do takrat ni poznal odrekanj. Zaradi bolečine in vse večjih pritiskov zaščitniške mame je želel le še pobegniti iz domačega okolja.
Mama si je srčno želela, da bi njen sin nekoč postal zdravnik, ki bi v njeni starosti znal poskrbeti za njene tegobe. Pri sinu pa je želja po menjavi okolja po končani srednji šoli postala že potre- ba. Ker ga je domači kraj vse bolj dušil, se je kljub odločnemu nasprotovanju mame odločil za študij menedžmenta v ZDA.
Že sama misel je bila osvobajajoča. A njegova Amerika je bila iluzija, ki je nastala na osnovi filmov, ki jih je gledal, čeprav se tega takrat ni zavedal. Kljub nasprotovanju mame se je vpisal na univerzo v Chicagu, si poiskal stanovanje in priskrbel štipendijo. Ker je mama ves čas nalagala denar na njegov bančni račun, je imel dovolj za letalsko karto in nekoliko lažji začetek.
Seveda je bil trenutek slovesa od mame težak, a hkrati osvobajajoč. »Ko je napočil trenutek odhoda, sem si želel, da bi mama sprejela mojo odločitev z odobravanjem. Spominjam se, kako je sedela za kuhinjsko mizo, spominjam se tistega njenega odmaknjenega pogleda. Ko sem prednjo položil letalsko karto, me je pogledala in še danes čutim bolečino v njenih očeh, ampak jaz sem to moral storiti. Čimprej! Takrat sem želel, da bi me ra- zumela in sprejela mojo odločitev. Sicer sem pričakoval upor in prigovarjanje, naj ostanem, vendar me je zgolj pogledala, počasi vstala od mize in me objela. Pazi nase, so bile edine besede, ki jih je takrat izgovorila. Na nek način se je sprijaznila z mojim odhodom. Mirno sva se poslovila. V meni pa sta vse bolj prekip- evali radovednost in želja po spoznavanju drugačnega sveta in predvsem zame povsem novega življenja.«
Po njegovem pripovedovanju sem hitro ugotovil, da je ta dog- odek zanj še vedno živ, predvsem pa še vedno boleč. Še danes začuti, ko se ga spomni, stiskanje v prsnem košu in nelagodje. Pojasnil sem mu, da njegova mama ni bila povsem iskrena, ko mu je zaželela srečno pot. V resnici si je želela, da bi ostal – doma, pri njej. Njegov odhod jo je še bolj osamil in to je bil največji strah, s katerim se je morala soočiti. Čeprav si nikoli ni dovolila priznati, jo je bilo strah samote. Namesto da bi bila pon- osna na svojega sina, na njegovo samostojnost, je bila nanj jezna. In z leti se je njena jeza stopnjevala, saj ni držal obljube, da ji bo telefoniral in redno prihajal domov.
Že po nekaj dneh bivanja čez lužo je Amerika izgubila svoj blišč iz televizijskih nanizank. Predvsem pa naenkrat ni bil več eden in edini, najboljši, najlepši, temveč je postal nekdo, ki se je moral boriti za preživetje in se dokazovati. Najprej samemu sebi, nato pa vsem drugim. Povedal je, da se je počutil, kot bi se na novo rodil, saj se je moral naučiti živeti samostojno in odgovorno življenje. Korak za korakom.
Vse bolj mi je postajalo jasno, zakaj je takrat potegnil tako os- tre poteze. Čeprav je bil sam prepričan, da je s svojim odhodom dosegel svobodo, je bila resnica povsem drugačna. Vsekakor je bilo treba veliko poguma, da se je odločil in izpeljal tako radikalno odločitev. Vendar v sebi ni rešil temeljnega problema, kar se je kasneje potrdilo z njegovim načinom življenja, saj je še ved- no ponavljal iste napake. Njegov odhod v tujino je bil predvsem beg pred mamo. Kljub lagodnemu in brezskrbnemu življenju, ki mu ga je nudila, je bil globoko v sebi nesrečen. Tako se je ob boju, ki je bil potreben za preživetje na ameriški univerzi, njegova jeza do nje povečevala in naenkrat je bil edini cilj študija, da ji dokaže, da lahko preživi brez nje – in uspe.
Ko je diplomiral na elitni univerzi, so mu ponudili nadaljevanje študija, vendar takrat ni več čutil želje in potrebe po dokazovan- ju. Svoj cilj je dosegel. Dokazal je, da zna sam poskrbeti zase. Šele po šestih letih je prvič prišel domov. V vsem tem času je mami le nekajkrat telefoniral. Nobenega obiska ali počitnic ni bilo in to mu je nadvse zamerila.
Ob prihodu domov ga sprva ni hotela niti videti. On pa je ves ponosen prednjo vrgel diplomo in ček za 100.000 dolarjev: »Vidiš, tudi brez tebe sem se lahko šolal in delal ter tudi marsikaj dosegel!« Mama ni razumela, kaj ji je sporočal. V njej so bili jeza, žalost, razočaranje. Preprosto ni mogla doumeti, zakaj je takšen do nje. Zanj je bila pripravljena žrtvovati svoje življenje, zato je bilo vse to zanjo še toliko bolj boleče.
Skupaj sta bila samo četrt ure, nakar se je naglo poslovil in spet odšel. Šele čez leto dni, ko si je poiskal resno partnerko, se je počasi pričel zavedati, kaj je v resnici naredil svoji mami. Res, da ga je dušila in ga ni pripravila na življenje, vendar je vedel, da drugače ni znala in da je ravnala tako, kot je menila, da je zanj najbolje. Hotela ga je zaščititi pred svetom in ga obvarovati pred krutostjo, s katero se je sama soočila. Vzgoja je temeljila na njenih lastnih izkušnjah.
Dve leti po prihodu nazaj v Slovenijo se je poročil. V zakonu je njegova žena prevzela vlogo njegove mame, saj je verjela, da on to pričakuje. Žena se mu je popolnoma podredila. Zanj je skrb- ela v vseh pogledih, kar mu je godilo, saj je bil spet v središču po- zornosti. Ob njej je sčasoma spoznal, da je bil krivičen do mame. Dve leti je zbiral pogum, da se ji je opravičil. Povedal mi je, da se bo tega dneva vedno spominjal. Med njima je končno stekel odkrit pogovor. Takrat je prvič po dolgem času občutil olajšanje, kot bi odložil del bremena.
Ko sva analizirala njegovo življenje, se je začel zavedati, da v življenju ni nič samoumevnega, da ni šel študirat v Ameriko zaradi svobode, temveč iz jeze, ter da ničesar, kar se je naučil o življenju tam, ne uporablja. Svoje otroštvo in dosedanje življenje je čutil kot breme. Ko mu je mama povedala, da je zbolela za rakom, ga je to potrlo, hkrati pa ju je še bolj zbližalo.
Ob tem pa je razočarano ugotovil, da je življenje preživel v jezi. In čeprav je na zunaj v tistem času deloval srečen – pomemben položaj v podjetju, razumevajoča žena, nova hiša, dober avto –, je vedel, da se še vedno ni našel. Še vedno se je počutil kot otrok, ujet v kletki življenja.
Iz najinega razgovora sem ugotovil, da je v svojem zakonu delal enake napake kot njegova mama. Svojo ženo je poveličeval, jo razvajal, obsipaval z darili. Hotel ji je nuditi vse. Seveda je bilo soprogi sprva to všeč, zanj pa je to postajalo vse bolj naporno. Predvsem pa se je izkazalo, da to ni dovolj za uspešen zakon.
Zaljubila se je v drugega, v pokončnega moškega, ob katerem se je počutila varno, in si z njim želela ustvariti dom in družino. Ker je to našla pri drugem, nista imela več skupnih ciljev. Ni si želela enakopravnega življenja. Hotela je zgolj skrbeti za dom in družino. Ob sebi je potrebovala nekoga, ki ji je zagotavljal var- nost.
Še isto leto konec pomladi so ga poklicali iz bolnišnice, ker mu je umrla mama. Na poti domov je poklical ženo, da ji sporoči žalostno novico. Vklopil se je odzivnik in sporočilo ga je dodat- no šokiralo. Žena mu je sporočala, da ne zdrži več in da se od njega poslavlja ter dodala, da bosta vse uredila prek odvetnika. V tistem trenutku se mu je življenje sesulo. In nenadoma je za- gledal avto, ki mu je prečkal pot, a se mu ni mogel več izogniti.
Kasneje se je spominjal le ležanja v bolniški sobi. Počutil se je osamljenega in zapuščenega. V enem dnevu je izgubil mamo in ženo ter doživel prometno nesrečo. Ali jo je na srečo preživel, si še ni znal odgovoriti.
Takrat se je končno zamislil nad svojim življenjem. Kljub izgubi mame je bil na nek način srečen, da sta se pobotala ter da sta vsaj na koncu imela dober odnos. Zavedal se je, da je mami odpustil njene napake, in hvaležen je bil, da je tudi ona odpustila njemu. Tako je njeno smrt čutil kot simbolično slovo od otroštva oziro- ma slovo od svoje zlate kletke. Takrat je odrasel iz fanta v moža.
Odtujevanje ženi se je začelo, ko je pričel odpuščati mami. S tem se je njegov vzorec, njegov način življenja začel izgubljati. Ker ni imel več takšnih potreb, se tudi njegova žena ni več počutila potrebna in izpolnjena. Sama pri sebi si je namreč želela točno takšnega življenja, kot ji ga je sprva nudil, in točno takšnega part- nerja, kot je bil, ko sta se spoznala. Ker se je spremenil, ona pa ne, sta se pričela odtujevati. Razdalja med njima je bila tako velika, da sta postala tujca. Ker je bil uspešen in ambiciozen, hkrati pa je želel čim več svojega časa preživeti s svojo ženo pa tudi s svojo mamo, je bilo njegovo življenje eno samo divjanje, med katerim je pozabil nase. Prometna nesreča je bila torej sreča v nesreči. Bila je opomin, naj se ustavi.
Za težave s starši ne moremo kriviti njih, temveč smo od pol- noletnosti sami odgovorni za svoje življenje. Odrastemo takrat, ko se sami za to odločimo. Divjanje v življenju je samo bežanje pred samim seboj. To zgolj pomeni, da se ne želimo soočiti sami s sabo. A z vsakim pobegom nam pobegne tudi del življenja. Naš čas je omejen, vsak trenutek, ki se mu ne posvetimo, pusti določeno praznino.
Vsi bi se morali naučiti, da ne smemo živeti niti za druge niti za materialni svet. Živeti moramo zase, zavedati se moramo vsake- ga trenutka in šele ko smo do sebe popolnoma iskreni, pričnemo sobivati v ljubezni.
Smrt mame, odhod žene in prometna nesreča so mojega pri- jatelja potisnili na mrtvo točko. Ni imel več razloga, za kaj bi še živel. Vse bolj je začel tavati. To se je poznalo na vseh ravneh njegovega življenja. A dobil je novo poslovno priložnost, ki bi ga lahko prebudila.
Po nekaj srečanjih je bil že trdno odločen, da ne bo več delal na silo, niti ne bo jezen na druge. Kajti z jezo si sami ustvarjamo kletko. Predvsem pa mu je postalo jasno, da mora dati sebe na prvo mesto. Posel je namreč le del življenja, prav tako kot je del življenja ljubezen, prijatelji in celo težave. Z vsemi temi spoznan- ji bo lahko pozitivno vplival na novo delovno okolje.
Kljub novemu zavedanju in spoznanju, pa ni rešil vseh osebnih težav. Težave so del življenja in reševati jih moramo sproti. Na enem izmed srečanj mi je rekel, da se bo odslej imel rad in da bo z zgledom tudi drugim pokazal, naj se imajo radi in se spoštujejo. Prepričan je bil, da bodo le tako koristni sebi in podjetju.
Najina srečanja so počasi obrodila sadove. V podjetju so se odno- si uredili, kolegiji so postajali bolj ustvarjalni, vse manj je bilo medsebojnih obtoževanj. Po petih mesecih mojega vztrajnega dela z direktorjem so postali prav prijeten tim. Tudi sodelavci so opazili nov pristop vodenja in so direktorja kljub prvotnemu nasprotovanju v celoti podpirali.
KDO SO MOJI SODELAVCI
Odličnjak, samotar in lepotica
Ni bilo vse idealno, nikakor. Nekateri so težje sprejeli spre- membe, kar pa je bilo v veliki meri odvisno tudi od njihovih življenjskih izkušenj in osebnostnih lastnosti. A večinoma so bili vsi zadovoljni z novim pristopom. Dal sem jim vedeti, da lahko tudi vsakemu od njih pomagam presekati stare vzorce. Dogo- vorili smo se, da z vsakim direktorjem sektorja preživim eno uro.
Direktor splošnega sektorja je bil v otroštvu odličen učenec. Sošolci so ga pogosto zbadali, da je piflar. Nikoli ga niso v celoti sprejeli medse. Vedno so ga potiskali v ozadje, razen tedaj, ko se je bližal konec ocenjevalnega obdobja. Takrat so vsi želeli biti njegovi prijatelji, seveda le toliko časa, kot so ga potrebovali. Vse to je dopuščal, v sebi pa se je počutil odrinjenega. V prostem času se ni družil z nikomer.
Izhajal je iz povprečne delavske družine, ki si je lahko privoščila povprečno življenje z večeri pred televizijskem sprejemnikom. Starši se niso veliko ukvarjali z njim, saj so imeli dovolj svojih težav. Oče je občasno pregloboko pogledal v kozarec, kar je rodilo nasilje.
V njem sta se ves čas kopičili jeza in želja po maščevanju. Ko se je odločal za študij, je izbral pravo. Menil je, da bi lahko kot odvet- nik vrnil vsem milo za drago, če bi ga kdo spet izkoristil, pa bi se lahko ubranil ali celo maščeval po pravni poti. Ker pravo v celoti ni izpolnilo njegovih pričakovanj, je nadaljeval s podiplomskim študijem človeških virov.
Že na prvem kolegiju so se mi vtisnile v spomin njegove besede: »… do sedaj vodstvo ni imelo posluha za razvoj kadrov, temveč so od posameznika želeli izžeti le najboljše, drugo jih ni zanima- lo!« To niso bile le besede, temveč njegova dejanja, saj je v sodelavcih videl svoje sošolce, ki so ga nekoč izkoriščali. Tako je svojo jezo iz otroštva prenesel nanje. V prejšnjem direktorju pa je videl svojega očeta, ki se izživlja nad njim. On je bil namreč tisti, ki je prejšnjega direktorja zaradi prirejanja dokumentov anonimno naznanil lastnikom podjetja, nakar so ga ti zamenjali.
Tekom najinega pogovora je postajal vedno bolj zamišljen. Pred začetkom naslednjega kolegija je pristopil k meni in mi segel v roko. Pogledal me je v oči in rekel hvala. Razumel sem gesto, a njegova dejanja so bila še zgovornejša. Na kolegiju je bil bolj sproščen, že njegov videz je bil manj strog. Ko je svojim kolegom predstavil rešitev problema, o katerem so razglabljali zadnjih deset minut, ga je glavni direktor pohvalil za izvirno idejo. In pohvala mu je dala pomembno potrditev. Na naslednjih kolegi- jih je bilo pri njem opaziti očitne spremembe. Videl sem, kako se odpira do svojih sodelavcev, jim dopušča, da se mu približajo. To je bil znak, da jih ni več gledal kot sovražnike. In verjetno je takrat tudi prvič začutil, kaj pomeni imeti pristen odnos.
Direktor proizvodnega sektorja je bil posebnež. Vsaj tako so mu govorili v otroštvu. Bil je individualist, družil se ni prav veliko, užival je predvsem v raziskovanju, popravljanju in razvijanju česarkoli. Starši so ponosno ugotavljali, da je tehnični tip. Vse, kar je dobil v roke, je razstavil. Seveda pa bolj malo sestavil naz- aj. Vendar je z leti začel celo izboljševati tisto, kar je dobil ali si kupil. To mu je bilo v veselje.
Ni se pustil omejevati, želel je imeti popolno svobodo in ker je prejšnji direktor vedel, da svoje delo dobro opravlja in je bilo podjetje v precejšnji meri odvisno od njega, mu je dal popolno svobodo. Sam je svojo svobodo nagrajeval s hitrostjo, predvsem s hitrimi avtomobili, ki so občasno bodli v oči sodelavce. Tako si je namreč zagotavljal pozornost, ki mu je godila, četudi je bil še vedno samotar.
Pozornost potrebuje vsakdo. Vendar pozornosti ne smemo iskati izven, ampak znotraj sebe. Zato se moramo občasno tudi sami pohvaliti.
Tudi družine si ni ustvaril. Ker je v samskem življenju užival, se namreč ni želel prilagajati. Glavni direktor se je zavedal, da bi ga z zahtevami po detajlnih poročilih o njegovem delu predvsem omejeval. S tem pa bi ogrozil njegovo kreativnost, ki podjetju prinaša prihodke. Zavedal pa se je tudi, da ne more biti takšno število zaposlenih povsem odvisnih od enega samega človeka.
Ko je glavni direktor na kolegiju zaznal, da se je direktor proiz- vodnje znašel v slepi ulici, mu je v pogovoru predlagal določene ukrepe. Takrat ga je na nek način izzval in tako spodbudil nje- govo kreativnost. Dal mu je izziv, ki ga je ta tudi sprejel.
Direktor marketinga je dokaj hitro zaslutil, da lahko sodelovan- je na strateškem kolegiju pomeni morebitno napredovanje na najvišji položaj. Že ob odhodu prejšnjega direktorja je lobiral pri lastnikih, da bi na izpraznjeno mesto imenovali njega. Želel si je pozornosti, bil je dober prodajalec, za stranke je bil pripravljen narediti vse. Ker ga je zanimala zgolj zunanja potrditev, pa se ni veliko ukvarjal z organizacijo; v oddelku je imel zato precejšen kaos.
To pa je povzročalo zamude v proizvodnji. Prejšnji direktor ga je pustil pri miru, saj je imel veliko število naročil, a razlik pri cenah ni nikoli preverjal. Zanj bi lahko rekli, da je bil odličen psihoana- litik in je znal prebrati potrebe kupca, tako je prebral tudi novega direktorja in ga presenetil z odgovorom: „Gospod direktor, bolj točno vam bom lahko povedal, ko boste povedali, v katero smer želimo pluti …” Dal mu je namreč vedeti, da je pripravljen na sodelovanje in da ga spoštuje kot nadrejenega.
Izhajal je iz umetniške družine, mama je bila igralka, oče glas- benik. Tako je že v zgodnjem otroštvu spoznal, kaj ti da nastop pred občinstvom in kako doseči, da te ima publika rada. Rodil se je, ko sta imela oba starša že preko štirideset let, že utrujena od igranja, a še vedno željna pozornosti. Od njiju se je naučil, da si mora vedno in za vsako ceno pridobiti pozornost, da brez tega ni mogoče (pre)živeti. Starša se nista veliko ukvarjala z njim, niti z domom, zato je pri njih vladal nered. Med njegovim nekdanjim domom in oddelkom, ki ga je vodil, ni bilo opaziti razlike.
Direktorica finančnega sektorja je bila v otroštvu zelo lepo dekle, starši so se ji trudili privzgojiti veliko mero spoštovanja do drugih. Sprva je bila odlična učenka in njeno življenje je bilo v osnovni šoli kot iz pravljice. Večina bi rekla, da je imela srečno otroštvo. A prave ljubezni staršev ni bila deležna. Sicer so se ve- liko pogovarjali, razkazali so ji velik del sveta, jo naučili preživeti, vendar je bilo v njihovem odnosu premalo topline in medsebo- jne navezanosti.
V srednji šoli je spoznala fanta, ki ji je popolnoma zmešal gla- vo. Izkoristil je njeno naivnost, privlačilo pa ga je predvsem premoženje njenih staršev. Družba, v kateri se je gibal in del ka- tere je postala tudi sama, je uživala drogo. Najprej travo, nato heroin. Ko so za svojo razvado potrebovali denar, ga je priskrbe- la. Dokler niso starši ugotovili, kaj se dogaja, in ji stopili na prste. Za tako imenovane prijatelje ni bila več zanimiva in so jo izločili iz družbe. Pri sedemnajstih je bila zasvojena z drogo, ob treh popravnih izpitih pa sploh ni imela več predstave, kako naprej.
Starši so jo postavili pred dejstvo, ali bo prenehala z drogo in se odločila za zdravljenje ali pa se ji bodo odrekli. Zaradi svoje na- ivnosti se je znašla na robu družbe.
Popolnoma se je zaprla vase, se posvetila šoli in naredila pop- ravne izpite skoraj z odliko. Drogo je zamenjala s športom in tako v četrti letnik vstopila navzven popolnoma prenovljena, čustveno pa še bolj zaprta. Nikomur več ni zaupala. Zamerila je staršem, ker je niso naučili, da bi se imela rada, in družbi, ki jo je izkoristila zaradi denarja.
Osredotočila se je na poslovno kariero, ki ji je popolnoma podre- dila življenje. S športom se je ukvarjala zato, da je bila v dobri kondiciji, ko je delala po dvanajst ali več ur na dan. Vse, kar je počela, je bilo zaradi kariere.
Na prejšnjega direktorja je gledala kot na svoje starše. Nanj je bila jezna, vendar si je želela z njegovo pomočjo in podporo priti na vrh. Za to je bila pripravljena narediti prav vse. Ko je bilo razpisano prosto mesto direktorja finančnega sektorja, je bila odločena, da ga bo dobila, četudi bo morala zato uporabiti tudi svoje ženske čare.
Takrat je bila na delovnem mestu vodje računovodstva. Ko je izvedela za novo priložnost, ni oklevala, hitro je naredila načrt, kako si zagotoviti položaj. Ob ponujeni priložnosti je direktorja povabila k sebi na večerjo. Še isti teden je dosegla, da jo je brez razpisa imenoval za direktorico. Do njegove odstavitve sta bila ljubimca, čeprav je bil poročen. To je ni motilo, saj je le tako lahko nadzorovala svoje delovno mesto. V trenutku, ko so ga odstavili, je tudi ona prekinila vse stike z njim. Ni več sprejemala njegovih telefonskih klicev, ko je prišel k njej, mu ni odprla vrat.
Ker se je novi direktor do vseh vedel prijazno, odprto in iskre- no, je tudi ona v njem začutila drugačnost in toplino, ki je do takrat nikoli ni bila deležna. Ker je direktor gojil enako spoštljiv odnos do vseh zaposlenih, je začutila, da bo za ohranitev svojega delovnega mesta morala pokazati znanje in potencial.
KAKO SO PORAZDELJENE NALOGE
Vsi plujemo na isti ladji
S prvega strateškega kolegija so vsi odšli zadovoljni, zaprli so se v svoje pisarne in z navdihom pričeli pripravljati predloge. Vsak od njih je moral razmisliti, kako si predstavlja drugačno organi- zacijo, kako bi naj potekalo delo v njegovem oddelku, če bi on sam, torej vodja oddelka, odšel za en mesec na dopust.
Skupaj z direktorjem sva naredila strateški plan motiviranja no- voformiranega strateškega tima. Vsak posameznik je dobil nal- ogo, ki je zahtevala njegov osebni vložek, in tudi vsakomur dala možnost, da izrazi kreativnost in predstavi poglede na razvoj podjetja, hkrati pa se sooči z odgovornostjo svojega delovnega mesta.
Vsak je moral izrisati svoj del organigrama družbe, torej organi- gram svojega sektorja. Z direktorjem sva iz njih razbrala, kdo kaj dela in kdo je komu nadrejen.
Izris organigrama je bila hkrati velika psihološka razbremenitev za direktorje sektorjev. Ob tem namreč vsak vodja spozna, da ni za vse odgovoren sam, ampak da morajo del odgovornosti prevzeti tudi njegovi sodelavci. Pri vseh je bilo zaznati, da so prišli do ugotovitve, kako se naloge znotraj sektorja prepogosto ponavljajo ali prepletajo, tako da ni bilo vedno mogoče jasno določiti, kdo je za posamezno nalogo odgovoren. Ugotavljali so tudi, da pogosto opravljajo naloge, ki so v pristojnosti njihovih sodelavcev. Ko so s sodelavci začeli usklajevati svoje urnike in za posamezne naloge zadolžili le po eno osebo, se je njihov urnik v veliki meri razbremenil, pri nekaterih tudi do 40-odstotno.
Po tej ugotovitvi sicer niso več tožili o pomanjkanju časa, so pa začeli dvomiti v sposobnosti svojih sodelavcev. Večina jih je bila mnenja, da njihovi sodelavci nimajo toliko izkušenj in znanj, da bi lahko novododeljene naloge izvedli enako kakovostno, kot so jih prej sami. Kar naenkrat so bili prepričani, da vse to ne bo funkcioniralo. In pri uvajanju novega sistema dela v podjetje je prišlo do upora celotne strateške skupine oziroma vseh direktor- jev sektorjev.
Največji problem vseh direktorjev je bil, da niso zaupali svojim sodelavcem. Bili so prepričani, da niso tako dobri kot oni sami, zato so veliko njihovih nalog raje opravili sami, kot pa da bi jih odrejali. S tem so pričeli zmanjševati njihovo odgovornost, pa tudi motivacijo. Sodelavcem so dali vedeti, da so nesposobni za izvajanje zahtevnejših in odgovornejših nalog.
Če vodja zadrži zase vedno najodgovornejše delo, je za zapos- lene to zelo demotivirajoče – da jim namreč vedeti, da nikoli ne bodo tako dobri kot njihovi nadrejeni in da torej sploh nima smisla, da se trudijo. Zaradi tega se je urnik direktorjev sektorjev sčasoma prenapolnil, zaposleni pa so postajali vse bolj zaposleni, a tudi vse manj motivirani. Vse to pa je povzročilo zamere in komplekse.
Ti vzorci so počasi pričeli povzročati zastoje oziroma kopičenje psiholoških smeti ali mlak. In bolj ko so bile mlake postane, večja je bila njihova duševna bolečina, kar se je kazala tako, da so do sodelavcev in okolice postajali vedno bolj nesramni in je bila zato razdalja med njimi vedno večja. Kot da jim nič ne pomenijo – nad njimi so se le še izživljali.
SOOČENJE S SAMIM SEBOJ
Morda je čas za zamenjavo vodij
Z izrisom organigrama so se direktorji najprej soočili sami s se- boj, s tem pa omogočili čiščenje svojih duševnih mlakuž. Nape- tost se je sprostila, vendar je v prvi fazi šlo zgolj za čiščenje naj- manj usmrajenih mlak. Takoj zatem so prišli na dan novi dvomi. Naenkrat so imeli občutek, da bo s takšnim pristopom direktor naredil še večjo zmedo v podjetju.
Psihološke smeti ali mlake so informacije v naši podzavesti, ki nimajo jasnega namena in nam ustvarjajo misli z negativnimi vs- ebinami, kar povzroča stres. Vsak je po svoje skušal prepričati di- rektorja, da ne morejo nalog predati svojim podrejenim, ker pač ti niso dorasli tako zahtevnim operacijam. Ker so začeli pritiskati na direktorja z vseh strani, je ta sklical izredni sestanek. Vsak direktor sektorja je zagovarjal svoje stališče in vsak je prikazal sebe kot nenadomestljivega, svoje podrejene pa za nesposobne sodelavce, ki jim ni mogoče zaupati.
Direktor jih je ves čas poslušal in opazoval. Bili so kot krdelo divjih živali, ki želijo za vsako ceno doseči cilj. Ko so se v svo- jih pričevanjih začeli že ponavljati, jih je prekinil in jih vprašal: »Ali to pomeni, da moramo sedaj zamenjati vse vaše sodelavce?« Začudeno so ga pogledali, nato pa vsi odgovorili z ‘ne’. Direktor se ni pustil zmesti, in je nadaljeval s spraševanjem: »Ali boste tako delali do konca življenja?« Ponovno ‘ne’ od vseh. Tokrat v nekoliko mirnejšem tonu in z zamišljenim pogledom.
Kaj pa naj potem naredimo? Ali morda potrebujemo nove pomočnike in kje naj vzamemo denar zanje? Vsi so potihnili. Ostali so brez besed, brez argumentov in brez idej. Direktor pa je izkoristil situacijo in nadaljeval v umirjenem tonu: »Glede na to, da vseh vaših sodelavcev ne moremo zamenjati, je morda čas, da začnemo razmišljati o zamenjavi njihovih vodij!« Tokrat so jih izrazi na njihovih obrazih izdali. Zaprepadeni so obsedeli, direktor proizvodnje pa je poskušal zveneti šaljivo: ‘Pa menda ne mislite nas!« »Ja, vas,« je umirjeno odgovoril direktor, »Če ne najdete rešitev, jih bom jaz. Prejšnji direktor je bil zamenjan, ker jih ni. Če torej sledim razmišljanju lastnikov, moram tudi jaz zamenjati vas!«
Vsak je prišel na izredni sestanek z namenom, da prepriča direk- torja, kako so predlagani ukrepi reorganizacije dela v njihovem sektorju nepotrebni, zamudni in prej škodljivi kot koristni. Moja naloga je bila, da sem kot svetovalec direktorja pripravil na napad, ki ga je čakal. Direktorji sektorjev so delovali dokaj impulzivno, zato se je moral glavni direktor predvsem povsem umiriti, da se je lahko primerno odzval. Ključno je bilo, da ni pristal na njihovo igro ‘na prvo žogo’. Ker so vsi imeli isti cilj, so prišli na sestanek v prepričanju, da jim bo uspelo direktorja pridobiti na svojo stran. Seveda so pričakovali intenzivno prepričevanje in dokazovanje, kdo ima bolj prav. On pa jih je presenetil, ker ni igral njihove igre, ampak jim je povsem jasno predstavil svoja stališča in poglede. Ker niso bili pripravljeni na takšen nastop in način komuniciran- ja, so ostali brez argumentov.
Po kratkem šoku se je oglasila finančnica. »To je preveč, to je izsiljevanje!« »Sploh ne, to so le druge, nekoliko bolj radikalne poti do zastavljenega cilja. Če hočemo te cilje doseči, potrebu- jem ob sebi ekipo ljudi, ki ne bo videla zgolj problemov, ampak bo pripravljena iskati tudi rešitve,« ji je odgovoril.
Pojasnil jim je, da ne pričakuje od njih končnih rešitev, ampak vsaj predloge, ki jih bo mogoče nadgraditi in razdelati. Nihče si namreč ne želi, da se ves čas ukvarjajo le z iskanjem vzrokov, zakaj nečesa ne bi storili. Želel je, da poiščejo argumente, zakaj nekaj morajo narediti. Če se bodo le upirali, potem se bodo vrteli v krogu – in to jim ne bo prinašalo rezultatov, temveč povečevalo izgubo. Trenutna situacija pa jih sili, da izvedejo določene spremembe in to najprej pri sebi, da jih bodo lahko nato zahtevali tudi od svojih zaposlenih. Ko bodo napisali vse predloge, še ne bodo rešili težav, temveč si bodo le odstrli pogled in videli celoto bolj jasno. Za direktorja pa je ključno, da posamezne slike vidi kot del celote.
Želel jim je pojasniti, da bodo, ko bodo bolj neobremenjeno po- gledali svoj sektor, sprva videli še več težav in problemov, a da se tega ne smejo ustrašiti, saj je njihova skupna naloga, da jih začnejo reševati. Problemi so namreč obstajali ves čas. Razlika je bila le v tem, da jih prej zaradi preobremenjenosti niso zaznali. V takšnih situacijah je najprej ključno definirati stvari in jih šele nato začeti spreminjati – in to celovito. Z delnim reševanjem bi namreč lahko povzročili še več težav. To pa predvsem zato, ker s posamezno rešitvijo problema lahko ustvarjamo nove ali celo potenciramo obstoječe.
In prav zaradi tega je pomemben celovit pregled nad nalogami in odgovornostmi v podjetju. Direktorji sektorjev niso risali in opisovali odgovornosti zaposlenih, da bi ugotavljali, kdo, kaj in koliko dela, ampak predvsem zato, da bi ugotovili, kako delajo in delujejo kot celota. In če so hoteli postaviti skupno strategijo dela, so morali poskrbeti za celovit pristop k delu.
Direktorju je uspelo pomiriti razvnete sodelavce. Svetoval jim je, naj nadaljujejo z dodeljeno nalogo. Hkrati jim je zagotovil, da računa na njihovo nadaljnje sodelovanje in pomoč. Spom- nil jih je, da bodo na prihodnjem strateškem kolegiju temeljito pregledali procese posameznega sektorja ter skupaj predebatirali težave in predloge rešitev, ki jih bodo izpostavili za svoje sek- torje.
Krizni sestanek je uspel, saj so vsi direktorji sektorjev v dogo- vorjenem roku opravili zastavljeno nalogo. Vsak je pripravil organigram in seznam nalog za svoje podrejene. Organigram pa so nato tudi dopolnili s krogotokom informacij v sektorju. Tudi seznami zaznanih problemov posameznega sektorja so bili pripravljeni skupaj s predlogi za njihovo reševanje.
Vsi so pravočasno oddali gradivo poslovni sekretarki. Pred na- slednjim strateškim kolegijem je bilo treba zbrano dokumentacijo urediti in jo primerjati s stanjem v podjetju na osnovi dokumen- tarnega gradiva (internih aktov). Direktor je poslovni sekretarki naročil, naj za vsakega režijskega delavca v posameznem sektorju pripravi analizo nalog po seznamu, ki ga je pripravil posamezni direktor sektorja ter naredi primerjavo s seznamom nalog, ki bi jih moral opravljati po zastavljeni sistemizaciji. Sledila je prim- erjava procesov dela po izvedenem popisu v primerjavi z doku- mentacijo ISO standarda.
Seveda sta oba s poslovno sekretarko delala čez vikend, vendar sta v ponedeljek imela pripravljeno gradivo za strateški kolegij.
KLJUČNA PRELOMNICA
Na spremembe se moramo pripraviti
Že ob prihajanju direktorjev na strateški kolegij je bilo začutiti njihovo lahkotnost in razbremenjenost. Vsi so kazali ponos ob tem, da so izpolnili pričakovanja direktorja in mu s tem na nek način dokazali, da so sposobni voditi svoj sektor.
Kolegij je začel direktor z uvodnim pozdravom, sledila je poh- vala in zahvala vsem za sodelovanje in pripravljenost pri izvedbi prve obsežne naloge. Sledila je obravnava tekoče problematike. Direktorji so za predstavljene težave predlagali tudi možne rešitve. Za vsak problem so skupaj dorekli tudi nadaljnje ukrepe. Poslovna sekretarka je zapisala sklepe v zapisnik. Vsak sklep je bil jasno definiran: kaj je treba storiti in do kdaj ter kdo je za izvedbo odgovoren.
Sledil je pregled zbrane dokumentacije za posamezni sektor. Direktor je za posamezni sektor predstavil ugotovljene odmike. Torej opažanja direktorjev sektorjev v primerjavi s tem, kako bi zadeve morale funkcionirati glede na interne akte. Razlike so bile ogromne. Ponekod posamezniki niso opravljali niti ene naloge, ki so bile predvidene v opisu njihovega delovnega mesta. V pod- jetju je vladala totalna anarhija. Direktorji sektorjev so ostali brez besed, saj niso mogli verjeti, da gre za tako enormne razlike.
Njihovo začudenje se je še povečalo, ko se je na projekciji prika- zal krogotok informacij in procesov v podjetju. V tistem trenut- ku se je izkazalo, da interni akti sploh ne ustrezajo dejanskemu stanju in da so trenutno predvsem sami sebi v namen. Direktor je svojim sodelavcem uspel dokazati, da proces dela v podjetju ni racionalno zastavljen, ampak si ga je vsak sektor priredil po svoje.
Naenkrat so vsi postali glasni. Želeli so pojasnjevati in predvsem obtoževati. Direktor pa se je zleknil in jih poslušal. Ker se ni odzval na njihovo obtoževanje, so se sčasoma umirili. Takrat je direktorjev molk presekal direktor splošnega sektorja. »Za božjo voljo, zakaj sedaj nočete z nami debatirati, izgleda, kot da vam naša mnenja niso pomembna? Zakaj nič ne rečete?« To je bil že drugi izziv direktorju na dvoboj. A ker še vedno ni bil pripravljen plesati, kot so oni žvižgali, so bili vedno bolj zmedeni. Doživeli so šok, a pozitivnega. Direktor jim je namreč nastavil ogledalo: videli so, kaj se dogaja ter kaj bi se dejansko moralo dogajati. Dal jim je uvid v realnost oziroma jim pokazal, da se lahko tudi zmotijo.
Direktor se je vodji splošnega sektorja zagledal v oči, nato pa z umirjenim, a strogim glasom odgovoril: »Kaj pa naj rečem, če vsi govorite en čez drugega. Saj niti ne razumem, kaj želite povedati. Mislim, da smo dovolj stari, da se bomo pogovarjali, ne pa kričali drug preko drugega. Saj smo vendar odrasli ljudje!«
Ko so se pomirili, je pogovor stekel v nekoliko bolj običajnem tonu. Naenkrat v njihovem pogovoru ni bilo več čutiti napetosti, sarkazma in nasilja, temveč je bil pogovor spet bolj sproščen. Direktor jim je dal vedeti, da so tudi oni zmotljivi. A s tem, ko je bil še naprej umirjen in razumevajoč do njih, jim je dal jasno sporočilo, da njegov namen ni iskanje krivcev, ampak skupnih rešitev in izboljšav.
Še ena ključna prelomnica torej − direktorji sektorjev so stopili izza svojih mask in začeli sodelovati. Direktor jim je sporočil, da jih sprejema takšne, kot so. Vsekakor pa je bilo izjemno pomem- bno, da ni odstopil od svojih namer. Kljub temu da je svoje sode- lavce soočil z njihovimi rezultati dela, so se začeli medsebojni odnosi izboljševati. Vsi so bili zgolj ljudje z napakami, vendar ljudje, ki so stremeli k istemu cilju. In to je ključno v vsaki organi- zaciji: skupna vizija, skupni cilj in izoblikovana strategija.
Ko so prešli na naslednjo točko kolegija, je vsak povedal, kje lahko privarčujejo pri času in materialu ter kdo bi lahko bile nji- hove nove stranke. Tukaj ni bilo večjih pripomb. So pa dobili sporočilo, da je delo v podjetju veliko bolj razvejano, kot so to do takrat dojemali. Vsak direktor sektorja je videl popolnoma drugo ciljno publiko. Ko so se pričeli pogovarjati, je bilo na mizi kar naenkrat veliko predlogov. Sprejeli so sklep, da do konca meseca organizirajo teambuilding na temo novih potencialov.
Pri zadnjem delu kolegija so pregledali vse projekte in videli, da sploh nimajo pregleda nad naročili.
Strinjali so se, da vzpostavijo pregled nad ponudbami in jih razdelijo v kategorije (v pripravi, v fazi pogajanja, tik pred pod- pisom, v realizaciji), ter projekte, ki jih izvajajo (v kateri fazi so, kdo jih dela). Le tako bodo lahko dobili občutek, do kam so nap- redovali.
Po sestanku so se vsi počutili veliko ‘lažji’. Imeli so nove usmer- itve in ni bilo več upiranja. To se je pokazalo že pri naslednjem kolegiju, na katerega so vsi prišli pripravljeni in z izvedenimi nalogami, kot so bili dogovorjeni. Kolegiji, ki so sledili, so bili veliko bolj sproščeni, občasno je padla tudi kakšna šala. Pričeli so govoriti o svojih napakah in hkrati o rešitvah. Kar pa je ključno: direktorji sektorjev so začeli pogrešati enak pristop pri svojih podrejenih. Ugotavljali so, da nimajo na voljo vseh informacij, da zaposleni niti v posameznem sektorju ne vedo drug za drugega, kaj delajo. In že po tretjem strateškem kolegiju se je pojavil pred- log, da bi bilo tovrstne kolegije smiselno razširiti tudi na nižje ravni. Tako so sprejeli sklep, da na enak način skličejo sodelavce po sektorjih.
REORGANIZACIJA PODJETJA
Sledenje cilju nas pripelje na cilj
Direktorji sektorjev so kljub začetnemu uporu sprejeli tovrstne kolegije kot učinkovit pristop komuniciranja. Dokaj hitro so se ujeli in kolegiji so postajali vse bolj socializirani in sproščeni. Pravzaprav so zanje postajali vse bolj potrebni. Direktorji so morali namreč najprej spremeniti svoje navade in takšen način dela sprejeti. Ker so dokaj hitro ugotovili, da je novi pristop dela učinkovitejši, manj naporen in stresen, so ga sprejeli kot svojega. Seveda pa s tem še vedno niso končali racionalizacije procesov. Ta se je začela na samem vrhu. Najprej je bil na vrsti glavni di- rektor, sledili so direktorji sektorjev, naslednji korak pa so posa- mezni vodje.
Pri uvajanju sprememb v proces je ključno, da posamezni- ki začutijo potrebo po teh spremembah. Sprva je to potrebo začutil direktor sam. Ko sem z njim delal na osebni ravni in ko sva razdelala njegove osebne in poslovne cilje, je začutil, da bi tudi drugi zaposleni morali začeti delati drugače. Seveda se tega ni mogel lotiti tako, da bi od njih zahteval, naj se spremenijo. Njegovo edino orožje je bilo spreminjanje drugih z zgledom. Ker je glavni direktor oddajal pozitivne vibracije s svojim načinom dela, je s tem motiviral tudi direktorje sektorjev.
Če hočemo delati drugače, moramo spremeniti svoje navade. Re- organizacija podjetja pomeni spreminjanje navad ljudi. Uspešna je šele, ko se začnejo odvijati spremembe v glavah zaposlenih. Ko se kolo sprememb zažene, pa je treba poskrbeti, da je vedno v teku, da se ne ustavi ali zasuče nazaj. To bi namreč privedlo do še večjega kaosa, kot je vladal pred uvajanjem sprememb.
Dokumentiranje novih pravil je eden izmed filtrov, ki poskrbi- jo, da se kolo ne zavrti nazaj. Direktorji sektorjev so sicer dokaj hitro začutili drugačen pristop novega direktorja in mu sprva sledili. A z dodeljevanjem nalog na strateškem kolegiju je zelo hitro prišlo do prvega upora. Želeli so zaustaviti kolo sprememb in ga vrniti v prvotno stanje. A ko naredimo korak naprej, de- jansko ni vrnitve. Četudi se želimo vrniti, se nikoli ne vrnemo korak nazaj, ampak za najmanj dva ali več. To pa zato, ker se zavestno hočemo odmakniti od točke sprememb. Če naredimo korak nazaj, potem smo še vedno tik pred točko spremembe. Če pa naredimo dva ali več korakov nazaj, bo v naslednjem poskusu zaposlene težje pripraviti, da se spet lotijo sprememb.
V našem primeru je glavni direktor vztrajal na poti sprememb in svoje sodelavce sunkovito premaknil z mrtve točke. Direktorji sektorjev so takrat naredili preskok, kvantni skok, in tako spet vstopili v kolo sprememb. Ker sva takrat z direktorjem skrbela, da se niso imeli možnosti ustaviti, kasneje uporov z njihove st- rani ni bilo več.
Po štirih mesecih novega načina dela so skoraj povsem spreme- nili svoje navade. Sami so izjavili, da si ne predstavljajo več dela po starem. Kasneje so tudi sami prevzeli pobudo uvajanja teh sprememb na nižje ravni. Kolo sprememb se je torej nenehno vrtelo naprej. Vsa pravila, ki smo jih vzpostavili na prvih kolegi- jih, so prenesli na nižje ravni. V roku enega leta je korak za kora- kom po novih načelih začelo delovati celotno podjetje.
Proces je v celoti opisan v Knjigi DINAMIČNI MODEL VODENJA!

Leave A Comment