Današnji svet je postal kot šahovnica, črn in bel. Iz našega življenja so izginile barve, izginila je mavrica, izginila je igra, zabava in sanje.

Še pred letom sem pisal, da preveč sanjamo in se moramo pustiti na trdna realna tla… vendar se nismo sputistil, temveč smo padli in vse lepo pod seboj razbili. Ni več otroške igre, ni več otroških sanj, ni več ljubezni ne strasti.

Ali je sedaj to kruta realnost ali je le druga skrajnost? Ali sploh vemo, kaj je realno?

Ne ne vemo, najprej mislimo, da je realnost, to kar dela večina, potem, da je realnost  to, da je vse težko.

V bistvo pa je realnost  počutje naše sedanjosti! Sedanjost in lepšo prihodnost pa si lahko ustvarimo s sanjami.

Vendar, danes nam je zmanjkalo sanj, ni jih več, v bistvu nam je zmanjkalo, časa za sanjarjene. Sanj si ni potrebno kupiti, potrebno si je vzeti le čas, da pričnemo sanjati. Svet ni tako kurt, kot sedaj živimo, ker potem ne bi bili na svetu, tem več v Peklu. In ni namen življenja, trpet, se mučiti… namen življenja je živet.

Ker trenutno ni rožnata situacija, imamo vsi občutek, da je večna tema in moramo nekaj delat, da imamo občutek da delamo, tudi če ni rezultatov.

Vendar vse, kar je potrebno narediti je vzeti in upati si pol ure na dan sanjariti… sanjajte o vsem, ne o čudežih, sanjajte o tem kar je okoli vas in kar bi si želeli premakniti, spremeniti, sanjajte o tem kar je v vaših močeh in tako se bodo rodili čudeži.

Sanj ni mogoče kupiti, sanje imate v sebi!