Neglede, kako se trudimo okoli svoje ljubljene osebe, se lahko zgodi, da en dan ostanemo sami. Kljub, vsem dušnim, srčnim… povezavam, neskončni pozornosti. Namreč ne samo, da se čutimo na isti frekvenci, tudi govoriti moramo na isti frekvenxi, govoriti moramo isti jezik ljubezni. Ni pomembno, da ga že v začetku, temveč, da se ga v doglednem času naučimo. Jezik ljubezni je v bistvi jezik, ki ga oseba razume, da ji sporočamo ljubezen.

Nedolgo nazaj mi je prijatelj ob kavi dejal, da je od svoje drage dobil knjigo 5 jezikov Ljubezni in da ne vem, kaj mu sporoča s tem. Ob debati, sem mu poskušal pojasniti, da najbrž ni zadovoljna z njegovim izražanjem ljubezni do nje… vprašal sem ali jo sploh pozna. Dejal je, ja normalno, saj nama je »fajn«.

Po 14 dnevih, ko se ponovno srečava, pravi, da je knjigo že skoraj prebral, vendar mu ni povsem jasno, kaj mora narediti, da bi bilo drugače. Videl, sem, da je popolnoma zgubljen.

Počasi sem ga pričel voditi, skozi pogovor, ponovno sem ga vprašal, kdo je njegova partnerka. Opisal mi jo je. Privlačna, pametna… in potem se počasi vstavi… malo čudno ga pogledam in… ja to je to. Hmmmm, no sedaj mi je jasno, kaj ti želi partnerka sporočiti.

Glej, v naši abecedi je 25 znakov, ki sestavljajo 134.000 besed in te besede 1000000000000000000000000000… stavkov. In ti jo opišeš z dvema besedoma. Če jo resnično ljubiš, slovenski jezik ne bi mogel imeti dovolj stavkov, da bi jo lahko opisal. To ti želi sporočiti.

Namreč, ko začnemo odnos smo v začetku zanimivi, ker smo drugačni od drugih, vendar to drugačnost, pričnemo ponavljati že po enem mesecu, po treh mesecih smo že nezanimivi. In tako se večina vez, konča zelo hitro. Če pa želimo, da se veza nadaljuje in da ostane trajna, potem pa se moramo v partnerja poglobiti, poglobiti v njegove globine. Kdo on v resnici je. Ni samo tista privlačna oseba… ker tudi ta privlačnost enkrat mine, če ostanemo na površini. Privlačnost deluje tako dolgo, dokler se poglabljamo v to osebo.

Ravno, danes sem zjutraj na radiju poslušal, da so odkrili novo galaksijo, ki je dosedaj najdlje oddaljena od zemlje… namreč, tako kot vak dan odkrijemo, da vesolje nima konca, tako globina ljudi nima konca. Vsi smo enako globoki, samo odvisno je kako globo, smo se pripravljeni spustiti in raziskovati. V naši globini se skriva arhiv vseh naših prednikov, celotna človeška zgodovina in vse skrivnosti vesolja. Če se bomo ukvarjali samo s sabo in zraven vključili še svojega partnerja, potem vama nikoli ne zmanjka tem za pogovor. In več kot se pogovarjata, bolje se spoznavata.

Namreč samo raziskovanje samega sebe, ni dovolj, da čutimo življenje, potem je najbolje, da se zapremo ali popolnoma osamimo in raziskujemo svoja notranjost. Če resnično želimo čutiti življenje, moramo svojo energijo tudi z nekom izmenjati, jo začutiti, tako naše življenje prične dobivati na pomenu, na moči. Energija kroži, tisočletna zgodovina človeštva se prične spajati v sedanjost, vse skrivnosti vesolja pa pričnejo postajati realnost. V osnovi, pa se dva samo pričneta pogovarjati.

Tukaj ne govorim, da je pogovarjat o vremenu, pa kaj se je čez dan zgodilo, temveč o občutkih, ki se jima rodijo, kaj je vzrok za te občutke in kako se ob njih počutita. Tako spoznavata svoje in občutke drug drugega.

Na ta način spoznavamo, kaj je nekomu všeč, kaj ga moti, kaj si želi… in to je v resnici jezik ljubezni, ne …. ljubim te draga, kako si lepa danes… temveč pogovor o tem, kako in zakaj se tako počutim.

Vse, knjige o jeziku ljubezni, življenju v dvoje, so dober zemljevid, ko se zgubimo ali tema, da se pričnemo o nečem pogovarjati… kakšen pa je ta jezik ljubezni, ki ga razume naš partner, pa moramo spoznati sami, tako da se poglobimo v njega, se mu posvetimo in odkrivamo njegov jezik.

Čez 14 dni, ko sva bila s prijateljem dogovorjena za kavo… sem samo dobil njegovo sporočilo: »Knjige nisem prebral do konca, ker sem se o morebitnem koncu pričel pogovarjati s svojo najdražjo… sedaj sva že 14 dni na dopustu in še vedno se o tem pogovarjava. Noro lepo se imava. Zato svojim bralcem na blogu (ker vem, da boš o tem pisal J) sporoči, da naj nobene knjige ne preberejo do konca… naj se o njem pogovarjajo in ga sami napišejo.«