Preden pričnete z branjem, bi rad opozoril, da gre za zapis iz leta 2006, in nekatere stvari niso več aktualne, pombno pa je sporočilo!

Tudi neusklajeno črpanje sredstev iz EU govori o tem, da Slovenci ostajamo brez jasnega cilja in strategije, kar nas lahko na koncu uniči – namesto da bi bili v vodilni vlogi. Kako se pomanjkanje ciljev kaže na osebni ravni.

Slovenija je bila lani pri črpanju sredstev iz evropskega proračuna že
drugo leto zapored najuspešnejša na področju skupne kmetijske politike, saj je po podatkih finančnega ministrstva dobila 98 odstotkov predvidenih evropskih sredstev za to področje. Prav tako smo bili uspešni pri vseh drugih razpisih, saj smo za prijavljene projekte iz skladov Evropske unije v povprečju uspeli dobili 30 odstotkov sredstev. Na podlagi takšnih rezultatov lahko slovenski vladi samo čestitamo, saj vodi zelo dobro politiko in nas pozitivno vzgaja – napredek je več kot 400-odstoten (glejte grafikon).
Verjamem, da je k temu pripomogel tudi članek, ki sem ga o projektnem vodenju pred dobrim letom objavil na spletni strani www.projek-tnapisarna.com, kjer sem zapisal: »Slovenci imamo le petodstoten uspeh, medtem ko skandinavske države 50-odstotnega. Zakaj? Že sama prijava je zelo zahtevna, vendar ni težava v izpolnjevanju obrazcev, ampak v zbiranju podatkov. V prijavi namreč sodelujejo različni strokovnjaki. Preden jih prepričate, da naredijo svoje delo, je rok za prijavo že skoraj mimo, zato nastane velika panika. Če delamo vse v zadnjem trenutku, je tudi projekt temu primerno pripravljen, kar je tudi največji vzrok, da našim projektom ne uspe na različnih razpisih – površnost! Projekta se je treba lotiti projektno!«

Smer – nikamor
Tako sem lansko leto izvedel zelo veliko izobraževanj projektnega vodenja in celo vodil nekaj projektov, ki jih je financirala Evropska unija. Zelo sem bil ponosen nase in na Slovenijo, ker delamo dobro in gremo v pravo
smer. Ko sem si slednji stavek izrekel na glas, pa sem se vprašal: »V katero smer sploh gremo?« Naredil sem analize vseh projektov, pri katerih sem sodeloval, pa tudi večine tistih, ki jih je dobila Slovenija. Ko sem njihovim ciljem poskušal postaviti smer in sem jih primerjal s slovensko razvojno strategijo, ki jo je lani (23. junija 2005) sprejela slovenska vlada, sem videl, da pravzaprav ne gremo v nobeno smer.
Iz projektov in uradne strategije je bilo razvidno, da gremo v štiri smeri. Nekateri projekti so želeli slovensko deželo narediti turistično, drugi kmetijsko, tretji pa so poudarjali razvoj, medtem ko so ekološki projekti delali proti drugim projektom. Hkrati pa nismo poskrbeli za administrativne težave, ki jih imamo pri izpeljevanju projektov, da bi nekateri projekti dosegli svoj cilj.

Z evropskim denarjem se uničujemo
Poglejmo si primer iz kmetijstva. Iz evropskega proračuna je bilo lani največ sredstev porabljeno za ukrepe iz-
plačil za območja s težjimi razmerami za kmetovanje EKO 1 (10,9 milijarde tolarjev), za neposredna plačila (5,9 milijarde tolarjev), za slovenski kmetijsko-okoljski program (4,3 milijarde tolarjev) in za tržne ukrepe v kmetijstvu (1,9 milijarde tolarjev). Denarje bil pravzaprav podpora kmetijstvu za preživetje. Seveda večina slovenskih kmetovalcev brez podpore ne bi preživela, vendar so s to podporo kupili sredstva, ki neposredno onesnažujejo okolje. Po drugi strani pa smo iz skladov Evropske unije dobili denar za ohranitev podtalnice in gradnjo različnih ekoloških objektov, ki jih na koncu nismo mogli zgraditi, ker država ni dala soglasja ali pa se je upravni postopek zapletel oziroma državne institucije niso bile usklajene. Tako smo denar porabili sebi v škodo, ne pa v korist.
Če bi naredili analizo vseh projektov in povezavo v soodvisnosti, bi našli še več podobnih primerov. Vzrok za takšne primere je nejasen cilj, kaj bi s tem denarjem počeli.

Po balkansko do denarja
Kako nam je v zadnjih dveh letih pri pridobivanju sredstev uspel takšen napredek?
Ob vstopu v Evropsko unijo smo Slovenci doživeli srečanje z drugačno resničnostjo, kot smo jo pričakovali, kar se je poznalo predvsem pri črpanju sredstev iz različnih skladov. Pravzaprav nismo bili pripravljeni, hoteli smo denar, nismo pa vedeli, kaj bomo s tem denarjem delali, kar pomeni, da nismo imeli konkretnega cilja, kaj bomo pravzaprav počeli v Evropski uniji. Kot kaže statistika, nam je zelo hitro uspelo ujeti ritem EU, predvsem pri črpanju sredstev, seveda pa to ne pomeni, da imamo zdaj cilj, ampak smo ugotovili evropske »zvijače«, enostavno smo se znašli. Zavedati se moramo, da smo bili dolgo časa del Balkana in nam je ta miselnost še vedno ostala, zato smo se odzvali čisto po balkansko, saj smo poiskali bližnjice in se naučili prijavljati na razpise pa ne na kakršnekoli razpise, ampak na tiste, kjer vemo, da je zelo velika verjetnost, da bomo sredstva tudi dobili. Ker nimamo svojega državnega cilja smo sledili občutku, zato smo se prijavljali na tiste razpise, kjer je laže priti do denarja. Seveda pa je ta denar v skladu z razpisno dokumentacijo treba porabiti za namene, ki smo jih dobili. Tako so se sredstva neenakomerno porazdelila, saj je bil naš edini cilj denar.

Trenutni cilj Slovenije je ravno tisto, česar se najbolj bojimo, da bomo izumrli. To imamo v svoji podzavesti, zato tudi gremo v to smer.

Zavist – zdrava slovenska lastnost
Še enkrat se je pokazalo, da pravzaprav ne razumemo besed cilj, strategija in vizija, saj je naša strategija še najpodobnejša viziji, ki pa je samo splošna usmeritev. Če hočemo uspeti, mora biti cilj zelo konkreten (skoraj tako konkreten da bi ga lahko prijeli) in samo eden. Strategija pa je zelo natančna pot do tega cilja. Res pa je tudi, da smo si nove cilje začeli postavljati šele pred nekaj leti, ko smo postali »samostojni«. Tisti, ki so razumeli to besedo, so danes najbogatejši Slovenci, tisti, ki je še ve-dno ne razumejo, pa jim zavidajo. Pa si oglejmo nekaj zgodovinskih dejstev. Slovenci smo bili skozi vso svojo zgodovino »ujetniki«. Čeprav smo se vedno bojevali za svojo državo, smo vedno pristali v neki »zvezi«. Tako smo skozi zgodovino imeli samo en cilj – imeti svojo državo. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja nam je to tudi uspelo, vendar je ta cilj še vedno ostal v nas, zato še vedno razmišljamo o samostojni državi, drugih ciljev pa enostavno nimamo. Ves čas smo v sporu s sosednjimi državami in sosedi v svoji ulici. Vsak Slovenec želi imeti svojo državo, zato si tudi gradimo tako visoke ograje. Potrebujemo nov, drugačen cilj.

Poglejmo si še en segment družbenega sloja, na primer obrtnike. Večina obrtnikov se je do danes ves čas bojevala za preživetje, kar je bil tudi njihov edini cilj. Zdaj je prišel čas, da obrti prevzamejo njihovi otroci, vendar jim starši ne zaupajo, saj se bojijo, da jim ne bo uspelo. Zakaj? Ker se zavedajo, da nimajo ciljev. Starši so bili edini vzorniki svojim otrokom, saj so v podjetju preživljali ves prosti čas. Ker je bilo preživetje edini cilj staršev, drugega cilja enostavno ne poznajo. Vendar pa so starši svojim otrokom že ustvarili ugodne razmere za preživetje, zato se večina otrok obrtnikov znajde v brezizhodnih položajih. Sprašujejo se, kaj naj sploh počnejo, saj imajo dovolj za preživetje, pa še njihov cilj je enak.

Če pogledamo oba primera, lahko vidimo, da so starejši vzor mlajšim. Ker imajo starejši drugačne cilje od svojih otrok, pride v posameznih generacijah do »cikličnih« poti, od koder ne vidimo jasne poti. Ko pa ni jasne poti, se pojavi strah, ker ne vemo, kje smo in kam gremo. Vsi se znajdemo v enakem prostoru – brez cilja, naenkrat postane gneča, vsi si želimo svojo pot, čim prej ven iz tega »kotla«. Ker vsak beži v svojo smer, nastane kaos.

Vidimo, da si cilj postavimo samo, ko nas kdo v to prisili. Zaenkrat tega še ne potrebujemo, zato trenutno tavamo v temi. Lahko bi rekel, da nam je prelepo, da bi si želeli sprememb, pa tudi razvadili smo se.

Ne smemo se izgovarjati na zgodovino, dobro je le vedeti, od kod vse skupaj izhaja. Zdaj imamo vse možnosti, da spremenimo tok svojega dogajanja.

Postanimo
vodilna sila Evropske unije
Ne smemo ponoviti napake in se zgledovati po večjem, temveč postaviti lasten cilj in biti zgled večjemu. Če pogledamo dogajanje v EU, lahko vidimo,
da je približno podobno našemu. Evropa se zgleduje po Ameriki, kjer pa so izhodišča popolnoma drugačna.

Kaj moramo narediti?
1. korak – cilj: Postaviti si moramo zelo jasen cilj, kar pomeni, da na primer rečemo, da bomo turistična dežela, kmetijska, kulturna, športna, ekološka oaza. Določiti moramo sa-
mo en cilj. Ko se bomo odločili na primer za turizem, se bomo v kmetijstvu usmerili v kmečki turizem (turistične kmetije), gradili bomo objekte, ki bodo v podporo turizmu in tako naprej.
2. korak – izdelana strategija: Ustvariti moramo pot do želenega cilja.
3. korak – analiza: Analizirati je treba dosedanje stanje, zakonodajo, objekte, vire in tako naprej.
4. korak – primerjava: Realno sliko, ki nam jo pokaže analiza, primerjamo z idealno strategijo, kjer vidimo odstopanja.
5. korak – realna strategija: Na podlagi primerjave dobimo realno sliko, kjer vidimo, kje dejansko smo in kakšno pot bomo morali prehoditi do želenega cilja.
6. korak – izvedba: Več aktivnosti mora teči vzporedno, predvsem pa moramo poenostaviti procese in zakone, da se stvari več ne bodo podvajale, zaradi česar nastajajo administrativne ovire.
7. korak – prijava na projekte: Ko imamo točno določen cilj za Slovenijo, moramo cilje postaviti tudi na lokalni ravni. V skladu s strategijo se moramo tudi prijavljati na razpise. Projekte na razpisih moramo izvajati projektno. Tako bomo zelo hitro in trdno zgradili zgodbo o uspehu.

Takšna pot je lahko zelo boleča in naporna, vendar bomo morali »presekati« trenutno stanje, sicer se bomo uničili, saj je trenutni cilj Slovenije ravno tisto, česar se najbolj bojimo, da bomo izumrli. To imamo v svoji podzavesti, zato tudi gremo v to smer. S pravilnim pristopom lahko prevzamemo vodilno vlogo v Evropski uniji -pravzaprav jo bo nekdo moral, sicer se bomo skupaj s to veliko ladjo tudi potopili.