Zbudil sem se popolnoma brez moč, tudi upanje v meni je ugasnilo, ne vidim več luči na koncu dolgega tunela… ničesar ni več.
Prepričan sem, da se je moja borba končala in da sem danes vse izgubil, še zadnje upanje, ki je kazalo nato, da bi se morda, kaj premaknilo je usanilo. Tako sem danes izgubil še zadnjo bitko.
Popolnoma sem izmučen, moje telo me več ne more držati, um je odtaval v nek svoj svet in tudi vsi prijatelji so odšli… tudi bitka z življenjem se počasi končuje. Ja res vsega je konec.
No, tako je vsako jutro, ko vem, da se čas v resnici izteka, po 10 minutah smiljenja samemu sebi, pa se počutim čisto mirno, kot še nikoli dosedaj v življenju. Celotna poslovna pot je bila neverjetno uspešna, podprta z nešteto medijskimi objavami, nagradami in funkcijami. Čisto malo je manjkalo, da bi se povzpel na sam vrh. In potem je nekega dne počilo in vse kar se je gradilo desetletje, se je končalo v enem letu.
Prej sem se boril, da sem hodil po poti uspeha, sedaj pa se po tej trnjevi poti vračam, vendar z veliko večjo hitrostjo, kot sem šel navzgor. Pri tem čutim bolečino, ki je toliko večja, saj se ne morem braniti pred vsem tem »trnjem«.
Sedaj vidim popolnoma realno sliko. Pot po kateri se odpravimo, je popolnoma naša izbira. Vendar je samo odvisno po kateri strani ceste hodimo. V začetku si postavimo cilj v katero smer bomo šli, a zbrati moramo tudi pot. Velikokrat si postavimo poslovni cilj pred osebnim in potem vse podredimo temu navideznemu cilju, ki se praviloma vedno poruši, tik preden ga dosežemo. Kajti v takšnem primeru, vse skupaj naredimo veliko hitreje, nimamo občutka, da živimo, zato iščemo veš čas potrditev zunaj sebe (medijske objave, materialne stvari, druženja… funkcije), vendar so vse te stvari narejene umetno. Zato nikoli ne bomo dosegli svojega cilja. Zato je prvi korak, spoznati samega sebe, ugotoviti, kdo smo in kaj bi radi, da potem lahko postavimo poslovni cilj, ki nas bo pri tem maksimalno podpiral.
V nasprotnem primeru, pa je naša pot, kot bojno polje, vsi »prijatelji« so naši največji sovražniki, katere spoznamo v zadnjem trenutku, ko imamo občutek, da smo se umaknili pred vsemi mogočimo napadi.
V bistvu pa ti napadi niso nič drugega, kot samo odstranjevanje, vseh smeti, ki smo si jih nabrali na napačni poti.
O krizi, kateri govorimo danes, se v bistvu dogaja vsak dan, ker vsak dan kdo zaide iz svoje poti. Le da se je sedaj zgodila širši množici in to čutijo tudi vsi ostali. Očitno je ta množica hodila po poti nekoga drugega in pri tem nabrala vse mogoče smeti: prijatelje, odnose, materialne stvari… in sedaj tik pred uresničitvijo tega cilja, se je porušila celotna zgodba, ki smo jo gradili na tej poti. V bistvu smo padli pod težo smeti, ki jih več ne moremo nositi.
In moj občutek, da sem se danes zbudil, na koncu poti, je samo pomenil, da sem odvrgel še zadnjo smet.
Seveda pa to ne pomeni, da sem sedaj izgubil desetletje. V teh deseth letih, se je nabrala velika baza znanja, izkušenj; in pot, ki sem jo prehodil, so me je pripeljale skoraj do končne postaje. Zato je to zaklad, ki ga moram ceniti in sedaj je tudi čas, da ga vnovčim.
Cilje v življenju si je potrebno postavljati, na podlagi lastnih potencialov, ne potencialov drugih ali kot pravi 10. božja zapoved: »Ne želi svojega bližnjega blaga!«. V kolikor zaidete po poti tujih potencialov, se boste srečali z vsemi 10. zapovedmi, v prenesem pomenu. Včasih vas bo doletelo, nekaj za kar ne boste imeli odgovora, kot višja sila. In potem boste iskali odgovore v prekletstvu… v bistvu nihče ne more vplivati na nas, če mi tega ne dovolimo. Dovolimo pa takrat, ko vstopimo v prostor drugega.
Poiščite si svoj prostor, pod Svobodnim Soncem.

Leave A Comment