Vprašala me je: »Zakaj življenje močne ljudi tako pogosto spravlja na kolena? In zakaj je ljudi strah močnih oseb?«
Odgovoril sem ji »Življenje preizkuša močne ljudi, da vidi kako se bodo pobrali, kako vstali. Slabiče pusti pri miru, kajti oni so tako ali tako vedno na kolenih. Mogoče se te bojijo, ker si iskrena in tako čista. Ker jih siliš, da odvržejo maske.

• Mogoče se te bojijo, ker si preveč iskrena ravno v dobi, ko ljudi privlači leporečje, privalčijo jih ljudje, ki manipulirajo z besedami, ljudje, ki vedo kako narediti, da je laž slišati privlačnejša od resnice.
• Mogoče je tvoja resnica preveč za ljudi, ki ne želijo okusiti originala, preveč za ljudi, ki želijo samo smetane iz torte.
• Mogoče jih strašiš ker točno veš česa si želiš in česa ne, medtem ko so vsi ostali izgubljeni v poskusih, da odkrijejo to isto.
• Mogoče so tako izgubljeni v svoji nesigurnosti, da odbijajo vsakega, ki je siguren v sebe. Ali pa so se samo tako močno navadili na ljudi, ki so nesigurni vase in kateri ne razumejo in ne vedo kdo so.
• Mogoče se te bojijo, ker ne želiš sodelovati v njihovih igrah, v katerih so vsi tako obsedeni z zmago, da je poraženec vsakdo ki ne igra.
• Mogoče si obkrožena z ljudmi, ki so taki stokovnajaki v igranju igre, da ne vedo več kako je na nasprotni strani in ne želijo ponovno biti na začetku.
• Mogoče se te bojijo, ker jim poveš to, česar ne želijo slišati in ker so se navadili, da jim govorijo laži.
• Mogoče želijo verjeti v iluzijo, ki je ustvarjena za njih in ne želijo videti kdo v resnici so.
  Mogoče so jim tvoje besede tako nepoznane, da jih enostavno ne razumejo in jim ne verjamejo.
  Mogoče jih strašiš, ker preusmerjaš pozornost. Ne pozabljaš kaj so rekli, ko so bili jezni ali ko so bili ranjeni. Preusmerjaš pozornost na njihove oči in govorico telesa, na ton njihovega glasu in izgovorjavo.
• Mogoče niso navajeni, da se jih vidi, sliši. Zato jim tvoja pozornost predstavlja nelagodje, ker to pomeni, da morajo sneti maske.
• Mogoče se te bojijo, ker veš, da jih je strah, ampak ti še vseeno nisi previdna.
• Mogoče si neprevidna s svojim srcem in občutki in oni ne vedo kaj početi z njimi, oni ne vedo kaj početi s čimerkoli, kar ruši njihovo sigurnost, ki ruši njihovo rutino ali njihovo realnost.
  Mogoče tvoje srce bije hitreje in ne zmorejo loviti tvojega koraka.
  Mogoče se te bojijo ker jih ne potrebuješ. Ker ti niso nujno potrebni. Ker vedo, da zmoreš živeti brez njih. Ker vedo, da jih ne boš čakala. Ker vedo, da se boš postavila zase.
• Ker ne boš dovolila, da si samo še ena številka na njihovem seznamu.
  Mogoče jih strašiš, ker ceniš samo sebe, ker si dovolj močna, da odideš in ker si dovolj pametna, da veš koliko si vredna.
• Mogoče so se tako zelo navadili biti na prestolu, da enostavno ne znajo biti nikjer drugje.
  Kar tako brez razloga nehaj jih strašiti. Nehaj jih strašiti s svojo iskrenostjo, občutki, s svojo dobroto, z ljubeznijo, razumevanjem, besedami, s svojimi očmi, prisotnostjo in sposobnostjo, da jih prebereš.

Beri jih naprej, vse dokler ne najdeš nekoga, ki je enako pogumen kot ti. Nekoga, ki se ne bo tako zlahka ustrašil. Nekoga, ki je enako močan kot ti.«

Iskal sem najbolj primerne beside, da bi ji povedal, kaj v resnici nosi v sebi. Vendar noben moški ne more tako dobro povedati ženske, kot lahko ženska pove ženski, zato sem se spomnil besed Clarise Pinola Estes, avtorice knjige, Ženske, ki tečejo z volkovi:“Vse hrepenimo po divjem. Kultura skrajno omejuje zdravilo za to koprnenje. Naučili so nas, naj se sramujemo te želje. Pustile smo si dolge lase in skrile svoje občutke za njimi. Toda senca Divje ženske še zmeraj preži z nami, podnevi in ponoči. Naj smo kjerkoli, senca, ki lomasti za nami, je nedvomno štirinožna.”

Mogoče, kot moški preveč z usmiljenjem gledam na ženske, ker se zavedam tisočletnega zatiranja žensk. Včasih imam občutek, da bi moral kar vsaki ženski odslužiti vso prekletstvo, ki smo jih moških naredtili ženskam. Ampak se v tistem trenutku zavem, da ne morem in ne smem gledati nazaj, da lahko pogledam samo naprej in kaj lahko sedaj naredim za ženske.

Bolj, kot sem skozi življenje trudil ustreči ženskam, popravljati napake drugih moških, slabše sem v bistvu delal sebi in njim, saj nikomur nisem nič dolžal, da moram nekaj popravljati.

V nekem določenem trenutku sem uvidel, da v bistvu ženske nič ne potrebujejo, samo pustiti jih moramo, da so samosvoje, da lahko živijo točno to kar čutijo brez slabe vesti…

In da se ta agonija do žensk ne ponavlja, je potrebno pričeti učiti Moške drugače reagirti, spoštovati ženske, jih razumeti… predvsem pa da postanejo zadovoljni sami s sabo, da potem tega slabega počutja ne prenašajo na nasprotni spol.

Ker se sam ne morem pojavljati v večih vlogah in tudi zgubim kredibilnost, sem ustvaril virtualni lik, ki je dejansko moj alterego in ga ustvarjam, ko drugi spite… Vitez z Rožo.

Vitezi so imeli pred 1000 leti vlogo vspostaviti moralni red v družbi, bili so najboljši predstavniki svoje generacije, naroda… v vseh nivojih so bili vzgled. Najbolj prepoznaven Vitez je bil Parzival, ki dejansko izhaja iz naših krajev in je bil tudi najvišje pozicioniran vitez svojega časa. Tako sem iz tega zgodovinskega lika, ustvaril sodobnga viteza. Ki moške uči biti moški, ženske opominja s komplimenti, kdo v resnici so in otrokom deli življenske modrosti.

Če bi s stališča energije pogledal na moškega in žensko bi lahko dejal, da je ženska kaos in moški red. Zato moški potrebujemo ženske, da nas premika, usmerja… ženske pa moške, da se odpočijejo, da vedo v katero smer je potrebno iti.

Največja bolezen sodobnih žensk je, da ne živijo svojih sanj! Ne upajo se “sleči” in biti točno takšne, kot so. Pa kaj če bo cela družba zavijala z očmi… Točno v takšnem primeru bo iz te družbe stopil moški, njen Vitez, ki jo bo zavil v svoj plašč in v varnem objemu odnesel v topel dom.

Samo prava, samo samosvoja ženska lahko v moškem prebudi pravega moškega. Da, moški morajo odrasti, ampak ženske se morajo popolnoma osvoboditi. Gre za izjemno obojestransko garanje, ampak vsak vrhunski rezultat, se je naredil samo tako.

Drage dame, kmalu vas vabim na predavanje, SAMOSVOJA! Spoštovani Gospodje, mi pa se kmalu dobimo na cigari, kje bomo kakšno moško rekli.