Včeraj popoldan sta se pri meni v pisarni oglasila podjetnika, mož in žena, ki se bližata pedesetim letom. V bistvu sta prišla bolj po osebni nasvet, kot podjetniški. Dejala sta, da se osebno razhajata, poslovno pa še bosta naprej sodelovala. Razšla se bosta prijateljsko, ne zato, ker imata druge partnerje, temveč zato, ker se enostavno več ne čutita, ter ju zanima, kako si naj organizirata osebno in poslovno življenje, da bi lahko v miru delala dalje.

Najprej sem poslušal njeno zgodbo. Podjetje sva ustanovila že ob poroki in od takrat sva skupaj 24 ur na dan. On je imel idejo in jaz sem mu brezpogojno sledila, seveda pa sem pri tem skrbela za finance in da je bilo vse v najlepšem redu, vendar skozi vsa ta leta, sva se pogovarjala samo še o poslu, na naju pa sva čisto pozabila, tako sva se oddaljila, da se eno stavno več ne čutiva. In mislim, da moram pričeti drugačno življenje, saj sva zadnjih nekaj let kot brat in sestra, niti spiva več ne skupaj.

Njegova zgodba je bila drugačna, s samostojno podjetniško potjo sem pričel zelo zgodaj, predvsem, ker nisem hotel biti v okvirih, ki mi jo je dala država služba. Ker pa po naravi nisem tip, ki bi se pritoževal, sem raje šel na svoje. V začetku nisem točno vedel, kaj bi, razen področja, ki me je zanimalo, zato sem pričel raziskovati, tako da sem odprl podjetje in pričel ponujati splošne poslovne storitve, ker je bil trg še prazen, sem relativno dobro živel, ko pa se je pričenjal polniti, pa se je bilo potreba specializirati za določeno področje, to kar sem takrat v sebi čutil, da si želim delat, ni bilo ravno donosno, in ker sva ravno dobila otroka, sem se odločil za smer, ki je prinašala zagotovoljen prihodek, to še počnem danes, vendar vam moram povedat, da sem od tega tako utrujen, da nisem več imel energijo za svojo ženo.

Po več kot dveh urah pogovora, sem ju vprašal a sta že vložila tožbo za ločitev, dejala sta da bosta to storila jutri. Dejal, sem da ne želim vplivati na njuno odločitev, vendar naj počakata nekaj dni. Razložil sem jima, da je On v bistvu počel stvari zaradi drugih, ne zaradi sebe, da ni užival v svojem delu in zato je izgubil toliko energije, svetoval sem mu, da naj prične v podjetju delati točno tisto, kar si želi. Rekel, sem mu, naj se jutri oglasi pri meni v pisarni, da narediva podrobno strategijo in potem se naj odpravita na krajši dopust, kjer se bosta razvajala in če ne bo nič drugače, naj vložita tožbo za ločitev.

Naslednje jutro pride do mene in pričela sva se pogovarjat, kaj si je želel kot majhen fant, kaj so bile njegove otroške sanje in kaj je čutil, ko je želel usmeriti podjetje v to kar je čutil. Ugotovila sva, da je bila želja vedno enaka, vendar jo je zaradi nekih zunanjih vplivov, vedno utišal in na nek način je tako utišal sam sebe. Naredila sva točen načrt, kako bo ponovno obudil vse svoje želje in po dveh dneh se mi je ponovno oglasil v pisarni. Spremenil je organizacijo v podjetju, razdelil odgovornosti, tako da podjetje še vedno dela tisto, kar prinaša zanesljiv vir prihodka, vendar da to počnejo tisti, ki v tem uživajo, on pa je skupaj z drugo ekipo pričel razvijati to kar njega veseli. Dejal je, da se počuti, kot prerojen, popolnoma zvež, kar se je videlo, tudi na njegovem obrazu in v lahkotnih oblačilih, saj je na prva dva srečanja prišel v zelo lepi in dragi obleki, v kateri se je počutil neudobno. Dejal je, da gresta jutri z ženo za pet dni na razvajanje in da jih je pripravil presenečenje.

Čez deset dni se je oglasila samo Ona in pravi a veste, da je bilo, kot na poročno noč in vsa nasmejana odšla na kosilo, kjer jo je čakal On.