Vedno bolj mi prihajajo otroške sanje na dan, da sem sredi travnika blizu hiše našel »vhod« v središče Zemlje in sem se vsak dan potapljal v to globino. Ta globina je bila polna vode, ampak sem vsak dan plaval do globin. Teh sanj nisem sanjaril, temveč sem jih resnično sanjal, ko sem zaspal. Od tega je že več kot trideset let in še vedno se jih spomnim.

Nikoli se nisem resnično vprašal, kaj to pomeni… je pa zanimivo, da se celo teh občutkov spomnim, vseh čustev, ki so se ob tem potapljanju, raziskovanju rojevala. Te sanje so bile zelo žive.

In ko sem pretekli teden pristal v Londonu, sem imel občutek, kot da sem nekje v ozadju »slišal« te občutke, kot da so se sanje vrnile… najprej me je samo prešinilo, in sem se obrnil, pa nikogar ni bilo za mano. In ko sem prišel do hotela in vstopil v sobo, sem imel občutek, da sem ponovno našel ta vhod, vhod v to »jamo«, ki pelje v središče sveta. Popolnoma isti občutki, ki pa so se v teh letih malo izkrivili, na njih se je nabral prah, zato so bili najprej neprijetni, ki so trajali skoraj dva dni… kar pokril sem se čez glavo in hotel pobegniti nazaj, od koder sem prišel.

Ja in od kot sem prišel… iz Luknje iz svojega Brloga, ponovno v širni svet… čeprav sem v vseh teh letih prepotoval skoraj ves svet, sem ta svoj Brlog nosil s seboj… a resnično svobodnega sem se počutil samo v tistih sanjah globoko, ko sem plaval v središče sveta.

Sedaj sem zastal!

Vse imam rad, kar so dogaja okoli vode, samo vode ne… ne plavam rad… in tako sem se v tistem trenutku ustavil, ker sem neposredno dobil odgovor… tistega česar sploh ne maram, sem v bistvu jaz… vedno sem se skrival na suhem… Občutki… tisto, kar sem ves čas nosil v sebi, so sedaj priplavali iz mojih globin.

Ugotavljam, da ni več potrebno globoko, najglobje v sebe, ker je vse okoli mene in da je dovolj, da pričnem pospravljati okoli sebe, ker tako lažje vidim, kaj sem naredil… moje globine v resnici vidijo samo drugi in jih tudi občutijo v mojih delih, jaz pa imam občutek, da sem vedno sam, popolnoma sam in osamljen… ker v teh globinah je samo tema in če nisi ves čas v fokusu, če si dovoliš biti utrujen in sproščen… se naenkrat zbudiš v temi, kjer niti luči ne moreš prižgati… in potem misliš, da je konec, konec z vem… ne moreš več naprej in nočeš več nazaj. Tako dragi prijatelji… prišel je čas, da grem in se za vedno poslovim… in potem v svojih mislih že umrem….

Dokler mi nekdo ne potrka… Dobro jutro, kam pa si se ti izgubil! In potem vidiš, da si že vedno tukaj, živ, prisoten … priseben še ne… in Prijatelji te od strani gledajo, če si vredu!

Ti prijatelji, so lahko najboljši prijatelji, morda samo nekdo naključen, glasba, knjiga… to je nekdo, ki te spomni, da živiš. In hvala, vsem tistim, ki me spomnite, da živim.

Po vsem tem potovanju sem ugotovil, da se vse kar je globoko v nas, skriva tudi v naši okolici in biti moramo pozorni na vse, kje smo, s kom smo… in večje veselje, srečo, ki nam jo daje okolica, večjo srečo bomo našli v sebi in potem ne bomo več iskali niti pričakovali od ljudi okoli nas… ne uslug, ne materialnih stvari… v njih bomo iskali srečo, ljubezen, veselje in to bomo našli v njih, če bomo to nosili/odkrili v sebi… tako nam bodo našo srečo samo še nadrgadili in na koncu je sistem druženja ravno to… občutiti srečo tudi zunaj z enako srečnimi in to so osebe, ki jih imenujemo prijatelji.

In med temi prijatelji je tudi tisti, ki ti odpre najlepši občutek, ta občutek se imenuje Ljubezen. Ljubezen vsi nosimo v sebi, vendar nekdo drug nosi ključ do tega prostora… zato tako močno hrepenimo po nekom… v bistvu hrepenimo po tem, da osvobodimo to ljubezen v sebi, ki pa lahko zaživi šele, ko nam jo nekdo odpre.

Ljubezen, dejansko nima vrednosti, če je z nikomer ne delimo.

Ves ta moj občutek iz sanj iz globin, je sedaj prišel na površino izenačil se je s tem svetom… moja votlina je izginila in ostal je samo ta svet, ki pa je zame popolnoma nov… saj sem svet opazoval iz nekega varnega okolja, sedaj moram to varnost najti v tem zunanjem svetu.

V tem zunanjem svetu ni več prostora, za strah, žalost, odmike… tukaj obstaja samo še življenje.

Tako, da vsi tisti, predvsem moški, ki prihajate iz svojih votlin… ni se tako enostavno postaviti pokonci in biti pokončen, ker sedaj več ni stene za vami, ki bi vas varovala, sedaj ste vi stena, ki varuje.

Spomnite se na vse svoje sanje, strahove… vse to ste vi in sedaj je čas, da vse to iz svoje votline prinesete na beli dan in z vsem skupaj boste zasijali, kot Bogovi, ker vsak od nas je občudovan, je nekaj posebnega, ki pušča pečat na tem svetu… in pomebno je da se tega zavedamo in to vidimo.