… prav stiska me, ker vem, da se moram posloviti iz tega obdobja svojega življenja, pa tudi medijski prostor za objavo teh mojih razglabljan o minljivi ljubezni se mi zmanjšuje. V bistvu si ga sam zmanjšujem, ker vem, da dokler bom pisal o tem, tako dolgo bom živel v tem oddobju. Čeprav se vas mnogo iz tega veliko nauči, oz. vas spomni, kaj ne smete početi, se zavedam da moram pričeti pisati na drugačen način.
Seveda, bom najbrž, kje našel še neko luknjo in pričel objavljati te osebne zapise, ampak je to tako kot čokolada, fajn ampak ni zdravo za nadaljni osebni razvoj. Namreč ni več pomembno, da brskamo po preteklosti, ker preteklost vedno nosimo s sabo, torej je vedno tukaj, okoli nas v različnih podobah, zato moramo samo iz te preteklosti sestaviti novo sedanjost, ki nas bo popeljala v drugačno prihodnost. Če ne vedno živimo v preteklosti in sploh nimamo občutka, kaj se dogaja okoli nas.
V vseh svojih zgodba, se vedno znova vračam k njej, k svoji Kraljici, ki pa nikoli v resnici ni mogla zaživeti, kot kraljica, kjer jaz nisem bil Kralj.
Z vsakim zapisom sem vedno pustil, tam zunaj del sebe in ker je teh zapisov že krepko čez 1000, je mene zunaj zelo veliko. Seveda ne morem vsega tega potegniti nazaj v sebe, lahko pa sebe napolnim z novo vsebino.
Hmmm, tako lep naslov sem napisal, sem mislil, kako dober tekst bo, kako bom pisal o stiski, ki je že dolgo v meni in se sedaj preko pisanja, spreminja v najlepši cvet… pa nič, mogoče sem pa najlepše za njo že napisal in ji nimam več kaj povedati.
Mogoče pa je sedaj to tisto pravo poslovilno pismo njej. Da jo končno enkrat izpustim, da bo lahko tudi ona v miru zaživela.
Res se nisva razumela, govorila sva vsak svoj jezik Ljubezni, iz knjige Jezik ljubezni bi se lahko naučil, da obstaja: “posvečen čas, besede potrditve, darila, usluge in dotik”. čeprav je vse to bilo v moji glavi, pa vendar očitno na popoln drugač način, kot si pričakovala in želela. Res, pa je, da je bilo toliko stvari v moji glavi, da nisem uspel čutiti tistih najinih trenutkov in potem so ti trenutki odšli s teboj.
Jaz pa sem v bistvu iskal le tisti vzvod, da bi bil bolj prisoten in priseben ob tebi. In tudi prav je tako, da si šla po svoje in da sem jaz ostal v tem svojem svetu. Vsak ima svoj svet.
In to kar sem se naučil, je v bistvu to, da ima vsak svoj svet in šele, ko se združita dva svetova, se tudi dva razumeta. Nikoli ne moremo reči, da nekdo ni bil pravi, vedno je bil pravi v tistem trenutku in vedno je bila to najlepša oseba na svetu v tistem trenutku. In tudi nikoli ne smemo nič slabega govoriti o tej osebi, ker je ta oseba izbrala nas in mi smo bili najboljši v tistem trenutku za njo.
Sam sem se zavedal, da je največja težava med zakonci podjetniki oz. partnerji v poslovnem in zasebnem svetu komunikacija, zato sem dolgo iskal rešitev, najbrž je bilo to moje življenjsko delo in to se danes imenuje Dinamični model komuniciranja, kjer se z drugačnimi organizacijskimi postopki komunikacije zajezi prehajanje osebnega življenja v poslovni svet in obratno.
In seveda še OPOZORILO! Misli in zapisi, ki jih pišem niso namenjeni manipuliranju, torej, da bi se moški učili teh tekstov na pamet in z njimi manipulirali ženske, temveč, da v sebi vzpodbujajo moški del, ženske pa v tem vmesnem času lažje preživete ta čas, čakanja.
Milan Krajnc je pedagog in psihoterapevt specializiran za vodilne, katerim pomaga iz začaranega kroga, tam, kjer so vstopili. Reorganizira podjetja in poučuje mlade, da ne ponavljajo napake starejših. Pišete mu lahko na: Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com
Je Avtor Dinamičnega modela Vodenja podjetja, ki temelji na naravnih zakonitostih. Njegovo knjigo Dinamični model Vodenja, lahko naročite na:
Lahko pa se naročite ali podarite osebno oz. poslovno svetovanje:
Leave A Comment