Pred nekaj tedni, sem pri pisanju pričel opuščati osebne teme tukaj na Blogu, saj sem bil prepričan, da moram iti v popolnoma drugo smer pisanja. In tako sem tudi pričel… vendar se nisem počutil dobro, ponovno sem želel pisati na stari način, o svoji bolečini, temi… pa tudi tega nisem več mogel. Pravzaprav sem se ustrašil, da več ne bom mogel pisati, ker je ta bolečina pričela izginjati in sem se počutil, kot nekdo, ki se utaplja in poskuša priti do zraka… tako sem jaz hlopel po bolečino, hočem je še več, to je moj material za pisanje… nočem imeti ljubezni svojega življenja, hočem trpeti in biti zavrnjen, nočem poslovnih uspeh, hočem biti prevaran, izkoriščen… ampak naenkrat sem se prebudil in videl, da sem sam na ulici in kričim, vsi ostali so se razkropili … jaz pa ostal, kot samotni borec proti pravici, ki pa sem jo v resnici ves čas imel.

Usedem se ob morju in poslušam valove… razmišljam, kako se držim te “teme”, ker drugega ne poznam… in hrepenim k svetlobi. Tisoče ljudi, je po mojih navodilih prišlo iz teme in živi svojo svetlobo, le jaz tega ne upam, … morda, ker ne vem, kaj bom potem počel tam. Velikokrat sem že bil pred tem, da zapustim to “temo”, ampak sem vedno skočil nazaj, dokler je bilo še kaj bolečine za predelat. Sedaj pa sem vse predelal in si niti novih težav več ne morem nakopati, ker sem me celo “težave” izogibajo.

Torej mi ostane samo še svetloba…. Ampak to je sedaj težak del, kaj bom tam! A bom začel hoditi v službo? Če več ne bom pisal, kaj bom počel?

Vedel, sem da bo prišel ta dan in to zelo kmalu, saj je bilo kar nekaj znakov… začelo se je z neko logično igro, kjer je bilo vprašanje, kaj je vidim:

3+5=8; 2+4=6; 1+4=6

… in seveda, ko sem vse seštel in pogledal, sem dejal, da je seštevek 1+4=6, narobe.

A poanta je bila v tem, da je bilo več prav, kot narobe… nekako me je igra pričela spominjati na to, da je potrebno gledati drugače na stvari.

Enako mi čez nekaj časa pride misel, ki pravi:

Ko na bel papir narišemo črno piko in vprašamo, kaj vidimo, jih večina odgovori… črno

piko…. In kam je izginila vsa belina?

Končni prelom, pa se je zgodil včeraj, ko sem na Facebook profile, prebral zapis pravnika Prof. emeritus dr. sc. Šime Ivanjko:

“Pred kratkim sem bil na pogrebu prijatelja, na katerem je hčerka pokojnika spregovorila v zadnje slovo. Bila je zelo kratka. Vsi prisotni smo pozorno prisluhnili stavkom, ki jih je bolj tiho spregovorila. »Celo življenje sem mislila, kako ti bom nekega dne izrekla zahvalo, da si mi dal življenje in me usposobil zanj. Žal si odšel, brez da sem ti to povedala. Obžalujem, da so vedno bile druge stvari pomembnejše. Toliko tega sem ti želela povedati in še več je ostalo ne povedanega. Oprosti mi«

Zdelo mi se, da sem prvič slišal, da se otrok zahvalil staršem za podarjeno življenje; za darilo, ki nima cene. Za mnoge manj vredne ali brez vredne stvari se zahvaljujemo drugim iz navade ali kurtoazije. Zahvaliti se staršem za življenje pa pogosto pozabljamo, ali pa se spomnimo, ko je prepozno.

Cicero je zapisal; hvaležnost je mati vseh vrlin, ki jih lahko ima človek.”

In tako, preden se lotim analiziranje kaj sem oz. nisem podedoval od svoje mame, je bolje, da se ji zahvalim za vse, kar mi je dala po svojih najboljših močeh in je naredila največ kar je znala v danem tenutku. Podarila mi je življenje, me vzgojila in naučila živeti. Vse, kar danes znam, vse besede, ki jih pišem, sem se naučil od nje. Ona me je naučila govoriti in pisati, oblikovati besede. Ona me je usmerila na Pot zmagovalca, skozi življenje. Hvala ti Mama, za vse.

Z očetom sem se v vseh svojih zapisih veliko ukvarjal, iskal njegovo podporo, se jezil nanj… ampak, danes sem lahko le ponosen nanj, saj mi je dal, vse kar je lahko. In njegov prezgodnji odhod iz tega sveta, sem vzel, kot nekoga, ki ni bil dovolj močan, nekoga, ki je zbežal od svoje odgovornosti… sedaj sem to poskušal pogledati, kar je težko… ampak bom poskušal… njegov odhod je zame pomenil, da sem hitro dozorel in nisem več potreboval moškega vzornika, dal mi je vedeti, da sem pripravljen na življenje, hitreje, kot drugi.

Prav čudno se počutim, ko se sedaj na nek način silim, drugače pogledati na svet, kot sem preteklih 40 let… ampak vem da je to prav… moram narediti, ta preskok in pogledati v Sonce, ker Zame v Temi ni več prostora.

Zato je pomembno, da se s preteklostjo ukvarjamo toliko, da počistimo, kar pomeni, da lahko dihamo… potem pa preteklost ni več zanimiva za obračun, temveč le da vzamemo tisto, kar nam lahko koristi pri napredovanju življenja, da lahko čutimo polnost življenja v vsakem trenutku.

Tako bodo zapisi v prihodnosti zgledali, kako delam premike naprej, kot da se učim hoditi, kot da se premikam skozi najhujše neurje in, ko bom enkrat shodil, bom letel kot peresce, ker imam več bremena preteklosti, le živim sedanjost in se veselim prihodnosti.

Milan Krajnc je pedagog in psihoterapevt specializiran za vodilne, katerim pomaga iz začaranega kroga, tam, kjer so vstopili. Reorganizira podjetja in poučuje mlade, da ne ponavljajo napake starejših. Pišete mu lahko na: Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com

Je Avtor Dinamičnega modela Vodenja podjetja, ki temelji na naravnih zakonitostih. Njegove knjige lahko naročite na:

Tiskano verzijo knjige lahko naročite na: http://misteriji.si/art/Uspesnost/Dinamicni-model-vodenja

Elektronsko verzijo knjige lahko naročite na: https://www.dynamicleadership.management/kupi/knjiga/