… poletje je čas, ko privleče različne spomine, ti spomini oznanjajo čas čiščenja, korak ko moramo iti naprej in ne večno živeti v spominih in bolečinah, daleč nazaj… ampak ti spomini se pojavijo kar sami po sebi, razen če nas ne preganjajo kar vsak dan.
Tako me je danes zjutraj med branjem novice na www.rtvslo.si… pritegnil naslednji čalnek:
“Most Golden Gate, emblem ne le San Francisca, ampak Kalifornije na splošno, je bil slovesno odprt maja 1937, v 80 letih pa postal najbolj fotografirani most na svetu, ki ga letno obišče 10 milijonov turistov.
A rdeči most, speljan nad sanfranciškim zalivom, da bi povezal mesto s kotalečimi grički okrožja Marin na drugi strani, je naglo pridobil tudi morbidno konotacijo. V teh avgustovskih dneh mineva namreč tudi 80 let, od kar je postal priljubljena samomorilska točka.
Kdo ve, morda je zaradi zloveščih meglic, ki se priplazijo čez zaliv in ga ovijejo, morda zaradi razgleda na brezmejno morje in mesto, ki velja za enega najlepših v ZDA, morda zaradi svoje veličine in slovesa. A obupance je most privlačil že vse, odkar so ga odprli, to čudo gradbeništva in oblikovanja, v tistem času z razponom 322 metrov najdaljši viseči most na svetu.
Pisal se je 7. avgust 1937 in iz avtobusa je stopil Harold B. Wobber, 47-letni potomec ene od družin prvih kalifornijskih naseljencev in vojni veteran, ki se je z bojišč prve svetovne vojne vrnil s posttravmatskim sindromom, o katerem takrat še nihče ni govoril ali ga resneje obravnaval. “Lep dan je za to, kar bom storil,” je dejal svojemu sopotniku, profesorju Lewisu Naylorju. “Kaj pa boš storil?” ga je vprašal. “Boš videl.”
“Tu izstopim”
Več kot 200.000 ljudi se je zgrnilo na slovesnost ob odprtju mosta, a kar je Wobber storil tisto soboto pred 80 leti, je za vedno spremenilo Golden Gate, ki je postal znan kot kraj tistih, ki iščejo navdih, in kraj tistih, ki jih preganja neizmerni obup, kot so zapisali v Washington Postu.
Na polovici poti čez most je Wobber Naylorju podal svoj plašč in z besedami “Tu izstopim” začel plezati čez ograjo. Lewis ga je poskusil zadržati za pas, a mu ni uspelo, in Wobber je padel 80 metrov v smrt, kot je naslednji dan zgodbo zapisal časnik Oakland Tribune.
Wobberjeva trupla niso nikdar našli, v plašču, ki ga je pred smrtjo podal Naylorju, pa je pustil poslovilno pismo, naslovljeno na 16-letno hčerko Barbaro. Američan velja za prvega, ki si je na mostu vzel življenje, a kmalu mu je sledilo na stotine drugih. Tretjina samomorilcev je domačinov, drugi prihajajo z vsega sveta, da bi svojo pot končali prav tu, in most je pridobil neslavni sloves druge najbolj priljubljene samomorilske točke na svetu, za mostom Nanking Jangce na Kitajskem.
Smrtnost 98-odstotna
Lokalni mediji so skušali zapisati vsako žrtev, še posebej slavne in tiste bolj tragične primere. Oče s petletno hčerko, sin Kennedyjevega tiskovnega predstavnika Pierra Salingerja, Roy Raymond, ustanovitelj Victoria’s Secret … Ko se je številka leta 2012 ustavilo pri 1.600, so mnogi nehali šteti. 98 odstotkov tistih, ki so skočili, je umrlo, okoli 30 pa jih je skok, ki traja samo štiri sekunde in pri katerem se razvije hitrost 120 kilometrov na uro, preživelo. Večina jih umre v hipu, za druge bo zaradi kota, pod katerim priletijo, smrt daljša in bolj mučna.
Eden od peščice preživelih, Kevin Hines, je leta 2006 spregovoril za izjemno sporni dokumentarni film Most (The Bridge), v katerem je režiser Eric Steele na platno prenesel pretresljive zgodbe šestih nesrečnikov, ki so leto dni predtem skočili v smrt. Javnost je razburil predvsem posnetek samomora, ki ga je Steele ujel na trak, je pa film imel tudi pozitivne posledice, saj je oblasti spodbudil k sponzoriranju raziskave, kako narediti most varnejši in tako otežiti delo samomorilcem…. “
Ta članek me je spomnilo na smrt mojega očeta, na noč 4.11.1989… ko sem se vrnil v petek zvečer iz zaključka Atletske sezone domov, me na hodniku pričaka mama in pravi: “Ati je umrl…”, hladno jo pogledam in rečem, z olajšanjem: “Dobro!”… in sem šel naprej v svojo sobo spat od utrujenosti.
V družini je bilo prisotno toliko nasilja, ki ga je povzročila prevelika količina popitega alkohola pri očetu, da je zame bila ta informacija… da je konec trplenja, vse ostalo me ni niti zanimalo. V tistem trenutku nisem vedel od česa sem bil bolj utrujen od treninga, zabave, ali razbremenitve.
Šele naslednji dan, ko sem se zbudil, sem vprašal, kaj se je sploh zgodilo…
Odšel je do moje odvetnice, napisal oporoko, odšel na Dravski most, kjer je spil strup in hotel skočiti v reko… vendar, ga je nekdo potegnil nazaj. Strup pa je bil že tako močan, da je v bolnišnici tudi umrl… to so bile mamine besede in od takrat dalje tudi nisem več raziskoval niti spraševal. Sledilo je kakšno leto olajšanja in šele nato sem se začel zavedati, da ga več Ni.
Pričel sem raziskovati, kdo je sploh bil, saj sem bil star šele 14 let, ko je zavedno odšel, nanj nisem imel lepih spominov, saj se ga spomnim, samo pod vplivom alkohola in vedno sem bil v strahu in v krču, v kakšnem stanju bo prišel in kaj se bo dogajalo in to je tudi skoraj vse kar se spomnim o njem, nikoli se nisem spraševal, zakaj je sploh pričel piti alkohol, kaj je povzročalo, da je bil nasilen… nekako sem si to razlagal, da je pač bilo to v krvi, saj je bil njegov oče enak… vsaj po pripovedovanjih, sam nisem imel te izkušnje, saj je on živel še do 2007.
Ker je bil predvsem nasilen do mame, ne toliko do naju dveh z bratom, sem poskušal narediti vse, da jo zaščitim in takrat se je v meni tudi razvila to zaščitništvo do žensk, zakaj jih tako poveličujem in da želim moške naučiti biti moški, da se do ženske obnašajo kot kraljice.
In potem, ko je prišlo obdobje, ko sem se pričel zavedati, da tudi jaz nosim njegovo ime in priimek, sem se naekrat pričel zavedati, da sem tudi jaz lahko enak in takrat sem tudi sam pomislil na samomor, da je nabolje, da jaz kar sedaj končam to življenje, da ne bodo potem imeli drugi težave z mano, ker sem videl, koliko jih je povzročil oče… ko sem to nekako prerastel, sem se potem odločil, da če se že poročim in če bom slučajno takšen je najbolje, da se poročim s kakšno pravnico ali sodnico, ker takšna ne bo imela težav z ločitvijo in če bi bil podoben svojemu očetu, bi hitro odšla… zato sem v svojem življenju iskal predvsem “hladne” ženske, v bistvu so navzven tako delovale…
Vendar sem potem v svoji glavi vse to presegel, saj sem nekako doumel, da je vse to moja odločitev, takrat sem imel 16 let, vse to sem strnil v zgodbo Dež rdečih vrtnic, ki sem jo kasneje pri 19 letih objavil v knjigi Bojevnika brez Obraza. Tam sem opisal svoj boj s samim seboj glede očeta.
Ko sem to nekako zaključil, se je v meni prvič pojavila svetloba in v tistem obobju pri 17 letih se mi je tudi vse odprlo, največji uspeh v športu, šoli, takrat že na področju raziskovanja… in sem mislil, da sem zaključil s tem obobjem.
Bilo je zelo temačno obdobje, vendar sem vse to premagoval s športom in pisanjem, raziskovanjem samega sebe, znanosti… sveta.
V tistm zgodnjem otroštvu sem namreč razvil vse te svoje lasnosti, opazovanja, analiziranja… in to kar je danes moje poslanstvo, da rešujem direktorje pred njihovim otroštvom… je ravno to ker sem se naučil zelo dobro opazovati, sebe in vse kar vlečem iz otroštva, in tako znam to zelo dobro prepoznati pri drugih in jim tudi pomagati iz teh okov.
Tako je moje peklenstvo iz mojega otroštva postalo moje orodje… saj na vem ali je to dobro ali ne… takšno, kot je bilo, ima danes za posledice uspehe v športu, pisanju in poslu… lahko bi bilo popolnoma drugače, mogoče bi bilo življenje z manj bolečinami… ampak takšnega sem sprejel in se tudi zahvalil vsem.
Ampak ta članek, ki sem ga danes zjutraj prebral me ni spomnil, konkretno na očeta, temveč na dogodek, ki se je zgodil med njegovim “opravljanjem”… samomora. Namreč, ko je hotel skočiti iz mostu, ga je nekdo rešil…
Takrat sem imel 14 let… poročil pa sem se pri 24 letih in tik pred poroko me bodoči tast vpraša, ali je moj Oče takrat in takrat … in sem potrdil, nakar on reče, da ga je On reševal.
Pa nisem takrat poznal ne njega, ne bodoče žene… ni mi še jasno kakšna je bila ta povezava.
Tasta sem namreč spoznal nekoliko prej, ker sem delal kot špoirtni novinar in sem pokrival tudi borilne športe, kjer je bil on trener, bodočo ženo pa preko njene mlajše sestre, ker sem jo učil v Osnovni šoli… ja in še to… učil sem na osnovni šoli, kamor sta hodila oba moja starša (… no njih nisem učil 😉 ).
In potem ravno v času, ko sva se poročila, sta se tast in tašča odločila, da se ločita… seveda nista tega povedala med poroko, temveč zelo hitro po njej… nakar je sledila družinska drama… in potem novembra 1999, točno deset let po očetovi smrti, jaz rešujem svojega tasta, ker grozi s samomorom… on, ki je reševal mojega očeta…
Tast danes več ne živi… vzrok smrti – alkohol.
In seveda potem je sledila tudi moja ločitev (2008)… ampak noben od naju ni delal samomora, ne drame… samo objela sva se in odšla vsak svojo pot, vendar ne poslovno, samo osebno… Poslovno sva se ločila šele 2012, kar pa je bila dejansko prava ločitev, tudi čustveno. In takrat vse kar nisem rešil v sebi s komerkoli, vse kar sem pometal pod preprogo… skočilo iz vseh omar…
Vsi, ki so nekako 10 let živeli od mene, so naekrat dobili obraz mojega očeta, iz vseh mogočih strani sem dobival po glavi, dokler se nisem odločil, da sem jaz na prvem mestu in, da lahko brez sramu ponovno stopim v prvo vrsto.
In tako se je ponovno pričel odpirati moj pravi svet… in kaj sem namreč v nedeljo ob kavi ugotovil… da sem to obdobje “krize”, preživel na enak način, kot obdobje zgodnjega otroštva… v temi, polno nasilja… a preživel sem ga s športom in pisanjem.
Športnike in umetnike zelo dajamo na stranski tir, v bistvu pa oboji so tisti, ki lahko povlečejo celo nacijo iz kriznih obdobij.
Meni je kombinacija obojega pomagala iz krize… Torej imel sem dva zelo temna obdobja v življenju, ki jih nisem zaključil s samomorom, temveč sem ven prišel še močnejši… in si več ne želim teh temnih obdobij, mogoče je čas, da spoznam tudi tisto svetlo plat mojega Očeta, ne da se samo s temno ukvarjam.
In, kot sem zadnjič napisal vrnil sem se na ta kraj, preden sem odšel od Doma in sedaj, ko se vračam domov, je čas, da tudi tukaj preklopim vso to temo v svetlobo.
Seveda zgodb iz preteklosti še ne bo tako hitro konec, saj je to motor mojega ustvarjanja.
