Pretekli ponedeljek sem prvič odprl svoje nove pisarne v Opatiji. Šele vstopil sem s kavo v roki in torbo, in mi že Nataša pravi, nekdo vas čaka. A nisi ti kar prevzela? Sem začudeno vprašal… ne hoče tebe in ni hotel povedati za kaj se gre.

Dobro jutro, pozdravim in odvrne mi v angleščini!

Ufff… to pa je še prezgodaj, da preklopim, že tako moram paziti na hrvaščino, da ni srbo-hrvaščina, kot sem se je naučil in nadgradil v petih letih v Beogradu, kjer sem živel, do nedavnega.

Vseeno odzdravim in se usedem nasproti in ga gledam…

Pričel je kar sam govoriti. Da sva se srečala konec lanskega leta v Abu Dhabiju, sicer bežno, ker je samo pripeljal svojega direktorja k meni na svetovanje. Sedaj je on zapustil tisto podjetje in se je odpravil na svoje in posel mu je zelo dobro stekel, le ne želi ponavljati napak svojih predhodnih nadrejenih, zato se je k meni oglasil preventivno.

Zelo dobro se spomnim, njegovega preteklega nadrejenega, ki me še občasno vedno pokliče. Takrat je šlo za njegovega sina, ki se mu je upiral, namreč ni hotel prevzeti njegove funkcije in je vse počel, samo da je negiral njegove odločitve. Po analiziranju njegove komunikacije s sinom sva ugotovila, da mu vsak dan vsaj 1 x pove, da vse kar počne počne za njega in da bo to vse enkrat njegovo.

Ko sva ta stavek odmaknila iz njegove komunikacije, se mu je sin po enem mesecu sam pričel približevati in z njim komunicirati, celo pogovarjal se je o njegovem delu in danes po enem letu je celo spremenil smer študija v točno to kar počne njegovo podjetje.

Ne moremo nekoga v nekaj prisiliti, kar nima v sebi, lahko ga le usmerjamo in mu damo vzgled, in tako bo v njem vzklil in se razvil njegov potencial, če ne bomo ubili življenje v njem.

Enako taktiko je potem direktor uporabil v podjetju, kjer je pustil, da so zaposleni sami prihajali do rešitev in izkali izboljšave. In tako mi je pred nekaj meseci poslal sporočilo v arabščini vklesano v kamen:

“Pred davnimi časi je kralj na glavno cesto svojega kraljestva dal postaviti velik kamen. Nato se je skril in opazoval, da bi videl, ali bo kdo odstranili ta kamen. Nekateri izmed najbogatejših trgovcev in dvorjanov so prišli po cesti, videli kamen in šli naprej okrog njega. Mnogi izmed njih so se še nesramno pritoževali nad kraljem, ki ne počisti svojih cest. Nihče pa ni niti pomislil, da bi kamen umaknil iz ceste.

Nato je po cesti prišel kmet z veliko košaro zelenjave. Ko se je približal kamnu, je odložil košaro in z velikim naporom odkotalil kamen s ceste. Ko je spet pobral svojo košaro, je na mestu, kjer je prej stal kamen, opazil mošnjiček. Odprl ga je in v njem našel pest zlatnikov in sporočilo, na katerem je kralj zapisal, da je zlato namenjeno tistemu, ki je odstranil kamen s ceste.

Kmet se je tako naučil resnico, ki je mnogi izmed nas ne bomo nikoli razumeli: vsaka ovira v življenju predstavlja priložnost za izboljšanje.”

Pokazal mi je, na to sporočilo na steni in ga naglas prebral v arabščini, pri tem sem začutil kako je njegov glas bil čist in govoril je v popolnoma enakem tonu, kot je bilo njegovo srce.

Pogledal me je in dejal, da so moji nasveti, veliko ljudem spremenili življenje, saj je njegov takratni direktor spremenil, način komuniciranja, in odnos do sodelavcev, kar je pomenilo, da se je več kot tisoč ljudi drugače počutilo, da so se zaposleni pričeli drugače obnašati do svojih partnerjev, do svojih prijateljev. Da sem zelo vplival na intimno življenje v celotnem Abu Dhabiju. Prav žarele so mu oči, kot je to pripovedoval.

In sedaj imam jaz zaposlenih 100 ljudi, moji sinovi študirajo v Londonu in želim, da vsem svojim, dajem najboljši vzgled. Zato sem prišel k vam, po nasvet, da bom boljši.

Še vedno sem ga gledal in razen jutranjega pozdrava še nisem izrekel nobene druge besede…

Vstal sem in mu namignil, da gre za mano… odšla sva po stopnicah do morja in se odpravila na sprehod proti Lovranu, ko sva tako hodila pol ure, sem se ustavil in pogledal proti razburkanemu morju in zameglenemu Cresu… in ga vprašal kaj vidi?

Bil je popolnoma miren in dejal, da sem mu v bistvu v teh pol ure, dal vse kar je potreboval.

Samo sebe mora poslušati in vse to bo dal tudi drugim.

Iz žepa je potegnil list na katerem je pisalo:

“Nasveti za Sinove:

– Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi.
– Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
– Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo.
– Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
– Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.
– Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš.
– Da se naučijo odpuščati.
– Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno.
– Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi.”

Sedaj popolnoma razumem, je dejal!

Počasi sva se obrnila in odšla nazaj v pisarno. Zahvalil se je in odšel.

Nataša Jurina, je life coach in poslovna svetovalka in je specializirana za ženske podjetnice in družinska podjetja. Pišete ji lahko na natasa@to-be.institute

Milan Krajnc je pedagog in psihoterapevt specializiran za vodilne, katerim pomaga iz začaranega kroga, tam, kjer so vstopili. Reorganizira podjetja in poučuje mlade, da ne ponavljajo napake starejših. Pišete mu lahko na: Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com

Je Avtor Dinamičnega modela Vodenja podjetja, ki temelji na naravnih zakonitostih. Njegove knjige lahko naročite na:

Tiskano verzijo knjige lahko naročite na: http://misteriji.si/art/Uspesnost/Dinamicni-model-vodenja

Elektronsko verzijo knjige lahko naročite na: https://www.dynamicleadership.management/kupi/knjiga/