Ste kdaj imeli občutek, da niste od tukaj? Čeprav vse kar počnejo normalni zemljani, počnete tudi sami, ampak ves čas je občutek, da niste od tukaj.

Sam se že dolgo ukvarjam s tem občutkom, predvsem ves čas v meni raste želja, da si želim domov, vendar si nisem znal predstavljati kaj je to DOM, samo vedel sem, da želim domov. In ker nisem vedel, kako si Dom predstavljam, sem »lutal« po vsem svetu in iskal dom. Bil sem kot vesoljček E.T., ki je ves čas gledal v nebo in vsaj približno vedel v katero smer mora iti.

V zadnjem času pa je ta občutek v meni postal tako močan, da več niti ne zdržim sam s sabo, kaj da bi šele kdo ob meni… vse me moti, naporen sem za cel svet… še vsi, ki so me imeli radi ali sem jim bil simpatičen, se skrivajo za spuščenimi roletami in izobešajo, da imajo kolektivne dopuste in so odšli na drugi konec svet…

Občutek, da hočem Domov je tako močan… da ta dom čutim, pa še vedno ne vem, ne kako zgleda, ne kje je… samo vem, da bom kmalu Doma.

Slučajno sem zadnjič naletel na sporedu na film: »Mesto angelov«:

»Nevidni angel Seth kroži po bolnišnici in opazi srčno kirurginjo Maggie, ki ji na operacijski mizi umre pacient. Seth sočustvuje z njenim trpljenjem in se nepričakovano zaljubi vanjo. Njegova čustva do nje so tako močna, da se odloči postati viden. Tako s podobo skrivnostnega neznanca počasi osvoji Maggiejino srce. Toda Setha čaka boleča odločitev. Naj postane smrten, da bo lahko ljubil prelepo Maggie? Ali pa naj bo raje spet angel, ki blodi nad mestom?«

In kot da bi ozavestil svoj občutek… res se počutim, kot da sem angel, hodim okoli in pomagam ljudem, a v materialnem svetu ne morem narediti nič konkretnega, ker nisem v stiku z zemljo. Naredil sem veliko stvari, ampak tik pred koncem, se mi vedno vse sesuje. Tako mi je postalo jasno, da »nisem prizemljen«, da nimam stika z zemljo. Zelo dobro obvladam nevidni del, podzavest ljudi, energije, ki so okoli ljudi… a materialnega sveta pa ne…

Zanimivo je torej to, da je materialni svet samo 1%, vse ostalo pa nevidni energetski svet, katerega obvladujem… hmmm v bistvu mi manjka samo ta 1%, zato ne morem dokončati stvari tukaj na zemlji, tisti konec…

V bistvu vsega tega znanja, ki ga imam enostavno ne morem prizemljiti.

Tako mi je sedaj jasno. Moj dom je Zemlja. S tem ko to ozaveščam, se v bistvu prizemljujem, se vračam Domov.

Očitno sem od »Doma« odšel pri svojih 8 letih, ko sem začutil, da se je »Doma« pričelo nasilje in sem mentalno zbežal v Vesolje, fizično pa sem bil še vedno tukaj prisoten. Takrat sem se namreč prvič začel zanimati za Vesolje in od takrat dalje je moj hobi astronomija, še študiral sem fiziko in delal diplomo iz astronomijo, a v resnici tega nisem nikoli počel.

Tako sedaj počasi ozaveščam celotno svoje življenje, Kdo sem, kje sem bil in kam grem… vrnil sem se domov.

Vendar to ni tako redek pojav, da imamo ljudje tak občutek, vedno ko nam nekdo v vzgodnjem otroštvu uniči sanje, nas odvrne od našega potenciala… zbežimo v svoj svet. Zato nas je toliko »Lunikov«, tistih, ki imamo občutek, da nismo od tukaj hodi po svetu. Svet je poln nasilja, nasilja do samega sebe, kar se potem prenese na otroke in v zgodnjem otroštvu ustvari čustvene invalide, ki potem pohablja naprej.

Zato je potrebno to nasilje ustaviti! Ljudje se moramo imeti začeti radi, pričeti moramo dihati svež zrak in ne tujih misli.

Vsi ki smo se zgubili v tem nasilnem svetu, se moramo vrniti domov. Ker tam ni več nasilja, ga v bistvu niti ni bilo, le Starši niso drugače znali.