Poljub smrti

Mogoče je to pretežka in neprimerna tema v času praznikov in druženja. In potem, ko preživim praznike že nekaj let popolnoma sam se vedno vprašam ali zato ker pač nisem družaben ali ker res nimam nikogar s komer se bi družil. Že leta se odmikam, ko je kakršnokoli druženje, vedno se raje poglabljam vas, kot druižim na površini. Ampak tudi teh globin bo enkrat zmanjkalo, ali to pomeni, da potem mi več ta svet ne bo zanimiv. Pa s tem ne mislim nič slabega o ljudeh, s katerimi večina časa preživim leto, pač oni s svojimi jaz sem s sabo, ker nimam svojih.
Ne ukvarjam se z mislijo o samomoru med prazniki, temveč se s tem ukvarjam skozi celo leto. Ko ljudi opazujem, kako delajo proti sebi, ne delajo to kar čutijo, delajo to kar pričakuje okolica, zelo malo ljudi počne to kar čuti. In potem, ko nekje preberem, da je nekdo naredil samomor se vprašam, kdo sam sebe nima rad, tisti, ki je v trenutku sklenil, da nima moči, da kaj sam za sebe naredi in raje takoj konča to trpljenje ali tisti, ki se ubija na obroke in se muči desetletja, kot v večini Slovenski narod.
Pravzaprav smo samomorilska družba, vse kar počnemo počnemo proti sebi. Da Slovenci v takšnem stanju kot smo, delamo skupinski samomor. Sam sem se po mnogih letih odločil, da bom živel v Sloveniji, ker sem tukaj rojen in bi želel, da vse skupaj dvignem na višji nivo, ker ne želim živeti v mlaki, temveč v čistem in zdravem okolju. Zato dragi moji bodite samosvoji, naj propade vse, naj govorijo o vas kar želijo…. ne bojte se ker če čutite ste na pravi poti… ostali ne čutijo in ne bojte se za njih, tudi oni se bodo prebudili in začeli slediti sami sebi. Zato bodite samosvoji. Že enkrat vas bom spomnil na moj najbolj brani tekst, ki bo kmalu izšel tudi v knjigi. In ne velja samo za ženske, ampak za vse, za vse nas, ki želimo živeti. In vsi na zemlji globoko v sebi želimo živeti, zato smo tukaj na zemlji da živimo.
»Življenje preizkuša močne ljudi, da vidi kako se bodo pobrali, kako vstali. Slabiče pusti pri miru, kajti oni so tako ali tako vedno na kolenih.
Mogoče se te bojijo, ker si iskrena in tako čista. Ker jih siliš, da odvržejo maske.
Mogoče se te bojijo, ker si preveč iskrena ravno v dobi, ko ljudi privlači leporečje, privalčijo jih ljudje, ki manipulirajo z besedami, ljudje, ki vedo kako narediti, da je laž slišati privlačnejša od resnice. Mogoče je tvoja resnica preveč za ljudi, ki ne želijo okusiti originala, preveč za ljudi, ki želijo samo smetano iz torte.
Mogoče jih strašiš ker točno veš česa si želiš in česa ne, medtem ko so vsi ostali izgubljeni v poskusih, da odkrijejo to isto.
Mogoče so tako izgubljeni v svoji nesigurnosti, da odbijajo vsakega, ki je siguren v sebe. Ali pa so se samo tako močno navadili na ljudi, ki so nesigurni vase in kateri ne razumejo in ne vedo kdo so. Mogoče se te bojijo, ker ne želiš sodelovati v njihovih igrah, v katerih so vsi tako obsedeni z zmago, da je poraženec vsakdo ki ne igra.
Mogoče si obkrožena z ljudmi, ki so taki stokovnjaki v igranju igre, da ne vedo več kako je na nasprotni strani in ne želijo ponovno biti na začetku.
Mogoče se te bojijo, ker jim poveš to, česar ne želijo slišati in ker so se navadili, da jim govorijo laži. Mogoče želijo verjeti v iluzijo, ki je ustvarjena za njih in ne želijo videti kdo v resnici so. 
Mogoče so jim tvoje besede tako nepoznane, da jih enostavno ne razumejo in jim ne verjamejo. 
Mogoče jih strašiš, ker preusmerjaš pozornost. Ne pozabljaš kaj so rekli, ko so bili jezni ali ko so bili ranjeni. Preusmerjaš pozornost na njihove oči in govorico telesa, na ton njihovega glasu in izgovorjavo. Mogoče niso navajeni, da se jih vidi, sliši. Zato jim tvoja pozornost predstavlja nelagodje, ker to pomeni, da morajo sneti maske.
Mogoče se te bojijo, ker veš, da jih je strah, ampak ti še vseeno nisi previdna. Mogoče si neprevidna s svojim srcem in občutki in oni ne vedo kaj početi z njimi, oni ne vedo kaj početi s čimerkoli, kar ruši njihovo sigurnost, ki ruši njihovo rutino ali njihovo realnost. 
Mogoče tvoje srce bije hitreje in ne zmorejo loviti tvojega koraka. 
Mogoče se te bojijo ker jih ne potrebuješ. Ker ti niso nujno potrebni. Ker vedo, da zmoreš živeti brez njih. Ker vedo, da jih ne boš čakala. Ker vedo, da se boš postavila zase. Ker ne boš dovolila, da si samo še ena številka na njihovem seznamu. 
Mogoče jih strašiš, ker ceniš samo sebe, ker si dovolj močna, da odideš in ker si dovolj pametna, da veš koliko si vredna.
Mogoče so se tako zelo navadili biti na prestolu, da enostavno ne znajo biti nikjer drugje.  Kar tako brez razloga nehaj jih strašiti. Nehaj jih strašiti s svojo iskrenostjo, občutki, s svojo dobroto, z ljubeznijo, razumevanjem, besedami, s svojimi očmi, prisotnostjo in sposobnostjo, da jih prebereš. Beri jih naprej, vse dokler ne najdeš nekoga, ki je enako pogumen kot ti. Nekoga, ki se ne bo tako zlahka ustrašil. Nekoga, ki je enako močan kot ti.«
Iskal sem najbolj primerne besede, da bi ji povedal, kaj v resnici nosi v sebi. Vendar noben moški ne more tako dobro povedati ženske, kot lahko ženska pove ženski, zato sem se spomnil besed Clarise Pinola Estes, avtorice knjige, Ženske, ki tečejo z volkovi:“Vse hrepenimo po divjem. Kultura skrajno omejuje zdravilo za to koprnenje. Naučili so nas, naj se sramujemo te želje. Pustile smo si dolge lase in skrile svoje občutke za njimi. Toda senca Divje ženske še zmeraj preži z nami, podnevi in ponoči. Naj smo kjerkoli, senca, ki lomasti za nami, je nedvomno štirinožna.”
Mogoče, kot moški preveč z usmiljenjem gledam na ženske, ker se zavedam tisočletnega zatiranja žensk. Včasih imam občutek, da bi moral kar vsaki ženski odslužiti vso prekletstvo, ki smo jih moških naredtili ženskam. Ampak se v tistem trenutku zavem, da ne morem in ne smem gledati nazaj, da lahko pogledam samo naprej in kaj lahko sedaj naredim za ženske. Bolj, kot sem se skozi življenje trudil ustreči ženskam, popravljati napake drugih moških, slabše sem v bistvu delal sebi in njim, saj nikomur nisem nič dolžal, da moram nekaj popravljati. V nekem določenem trenutku sem uvidel, da v bistvu ženske nič ne potrebujejo, samo pustiti jih moramo, da so samosvoje, da lahko živijo točno to kar čutijo brez slabe vesti. In da se ta agonija do žensk ne ponavlja, je potrebno pričeti učiti Moške drugače reagirti, spoštovati ženske, jih razumeti… predvsem pa da postanejo zadovoljni sami s sabo, da potem tega slabega počutja ne prenašajo na nasprotni spol.
Če bi s stališča energije pogledal na moškega in žensko bi lahko dejal, da je ženska kaos in moški red. Zato moški potrebujemo ženske, da nas premika, usmerja… ženske pa moške, da se odpočijejo, da vedo v katero smer je potrebno iti.
Največja bolezen sodobnih žensk je, da ne živijo svojih sanj! Ne upajo se “sleči” in biti točno takšne, kot so. Pa kaj če bo cela družba zavijala z očmi… Točno v takšnem primeru bo iz te družbe stopil moški, njen Vitez, ki jo bo zavil v svoj plašč in v varnem objemu odnesel v topel dom.
Samo prava, samo samosvoja ženska lahko v moškem prebudi pravega moškega. Da moški morajo odrasti, ampak ženske se morajo popolnoma osvoboditi. Gre za izjemno obojestransko garanje, ampak vsak vrhunski rezultat, se je naredil samo tako.
Življenje preizkuša močne ljudi, da vidi kako se bodo pobrali, kako vstali. Slabiče pusti pri miru, kajti oni so tako ali tako vedno na kolenih.
Mogoče se te bojijo, ker si iskrena in tako čista. Ker jih siliš, da odvržejo maske.
Mogoče se te bojijo, ker si preveč iskrena ravno v dobi, ko ljudi privlači leporečje, privalčijo jih ljudje, ki manipulirajo z besedami, ljudje, ki vedo kako narediti, da je laž slišati privlačnejša od resnice. Mogoče je tvoja resnica preveč za ljudi, ki ne želijo okusiti originala, preveč za ljudi, ki želijo samo smetano iz torte. Mogoče jih strašiš ker točno veš česa si želiš in česa ne, medtem ko so vsi ostali izgubljeni v poskusih, da odkrijejo to isto. Mogoče so tako izgubljeni v svoji nesigurnosti, da odbijajo vsakega, ki je siguren v sebe. Ali pa so se samo tako močno navadili na ljudi, ki so nesigurni vase in kateri ne razumejo in ne vedo kdo so. Mogoče se te bojijo, ker ne želiš sodelovati v njihovih igrah, v katerih so vsi tako obsedeni z zmago, da je poraženec vsakdo ki ne igra. Mogoče si obkrožena z ljudmi, ki so taki stokovnjaki v igranju igre, da ne vedo več kako je na nasprotni strani in ne želijo ponovno biti na začetku. Mogoče se te bojijo, ker jim poveš to, česar ne želijo slišati in ker so se navadili, da jim govorijo laži. Mogoče želijo verjeti v iluzijo, ki je ustvarjena za njih in ne želijo videti kdo v resnici so. 
Mogoče so jim tvoje besede tako nepoznane, da jih enostavno ne razumejo in jim ne verjamejo. 
Mogoče jih strašiš, ker preusmerjaš pozornost. Ne pozabljaš kaj so rekli, ko so bili jezni ali ko so bili ranjeni. Preusmerjaš pozornost na njihove oči in govorico telesa, na ton njihovega glasu in izgovorjavo. Mogoče niso navajeni, da se jih vidi, sliši. Zato jim tvoja pozornost predstavlja nelagodje, ker to pomeni, da morajo sneti maske. Mogoče se te bojijo, ker veš, da jih je strah, ampak ti še vseeno nisi previdna. Mogoče si neprevidna s svojim srcem in občutki in oni ne vedo kaj početi z njimi, oni ne vedo kaj početi s čimerkoli, kar ruši njihovo sigurnost, ki ruši njihovo rutino ali njihovo realnost. 
Mogoče tvoje srce bije hitreje in ne zmorejo loviti tvojega koraka. 
Mogoče se te bojijo ker jih ne potrebuješ. Ker ti niso nujno potrebni. Ker vedo, da zmoreš živeti brez njih. Ker vedo, da jih ne boš čakala. Ker vedo, da se boš postavila zase. Ker ne boš dovolila, da si samo še ena številka na njihovem seznamu. 
Mogoče jih strašiš, ker ceniš samo sebe, ker si dovolj močna, da odideš in ker si dovolj pametna, da veš koliko si vredna. Mogoče so se tako zelo navadili biti na prestolu, da enostavno ne znajo biti nikjer drugje.  Kar tako brez razloga nehaj jih strašiti. Nehaj jih strašiti s svojo iskrenostjo, občutki, s svojo dobroto, z ljubeznijo, razumevanjem, besedami, s svojimi očmi, prisotnostjo in sposobnostjo, da jih prebereš. Beri jih naprej, vse dokler ne najdeš nekoga, ki je enako pogumen kot ti. Nekoga, ki se ne bo tako zlahka ustrašil. Nekoga, ki je enako močan kot ti.«
Iskal sem najbolj primerne besede, da bi ji povedal, kaj v resnici nosi v sebi. Vendar noben moški ne more tako dobro povedati ženske, kot lahko ženska pove ženski, zato sem se spomnil besed Clarise Pinola Estes, avtorice knjige, Ženske, ki tečejo z volkovi:“Vse hrepenimo po divjem. Kultura skrajno omejuje zdravilo za to koprnenje. Naučili so nas, naj se sramujemo te želje. Pustile smo si dolge lase in skrile svoje občutke za njimi. Toda senca Divje ženske še zmeraj preži z nami, podnevi in ponoči. Naj smo kjerkoli, senca, ki lomasti za nami, je nedvomno štirinožna.”
Mogoče, kot moški preveč z zaščitniško gledam na ženske, ker se zavedam tisočletnega zatiranja žensk. Včasih imam občutek, da bi moral kar vsaki ženski odslužiti vso prekletstvo, ki smo jih moških naredtili ženskam. Ampak se v tistem trenutku zavem, da ne morem in ne smem gledati nazaj, da lahko pogledam samo naprej in kaj lahko sedaj naredim za ženske. Bolj, kot sem se skozi življenje trudil ustreči ženskam, popravljati napake drugih moških, slabše sem v bistvu delal sebi in njim, saj nikomur nisem nič dolžal, da moram nekaj popravljati. V nekem določenem trenutku sem uvidel, da v bistvu ženske nič ne potrebujejo, samo pustiti jih moramo, da so samosvoje, da lahko živijo točno to kar čutijo brez slabe vesti. In da se ta agonija do žensk ne ponavlja, je potrebno pričeti učiti Moške drugače reagirti, spoštovati ženske, jih razumeti… predvsem pa da postanejo zadovoljni sami s sabo, da potem tega slabega počutja ne prenašajo na nasprotni spol.
Če bi s stališča energije pogledal na moškega in žensko bi lahko dejal, da je ženska kaos in moški red. Zato moški potrebujemo ženske, da nas premika, usmerja… ženske pa moške, da se odpočijejo, da vedo v katero smer je potrebno iti.
Največja bolezen sodobnih žensk je, da ne živijo svojih sanj! Ne upajo se “sleči” in biti točno takšne, kot so. Pa kaj če bo cela družba zavijala z očmi… Točno v takšnem primeru bo iz te družbe stopil moški, njen Vitez, ki jo bo zavil v svoj plašč in v varnem objemu odnesel v topel dom.
Samo prava, samo samosvoja ženska lahko v moškem prebudi pravega moškega. Da moški morajo odrasti, ampak ženske se morajo popolnoma osvoboditi. Gre za izjemno obojestransko garanje, ampak vsak vrhunski rezultat, se je naredil samo tako.”