Danes sem se sprehodil skozi mesto in čez nekaj časa sem ugotovil, da v izložbi ne gledam vsebino izložb, temveč sam sebe.

Ustavil sem se in zazrl v svojo podobo. Ogledoval sem se in se spraševal ali se sploh poznam. To kar sem videl v odsevu mi je bilo všeč, v bistvu sem sam sebi všeč. In v tistem trenutku, so mi zasvetili vsi alarmni, ali sem morda Narcis???

Dolgo sem sem namreč ukvarjal s pojavom Egota pri sebi, kako močan imam Ego, ali ga sploh imam? Bilo je nešteto vprašanj… ampak na koncu me je pripeljalo samoraziskovanje do tega, da je moj Ego ravno tako velik, kolikor ga rabim za preživetje. In ker ves čas delam na področju reševanja kriz, pomeni, da moram ves čas paziti, da ne padem v kakšno krizo; torej bi lahko rekel, da je moj Ego zelo velik, ampak izključno po službeni dolžnosti 😉

No ego je čisto psihološki dejavnik. Enako kot je na področju psihologije ego odraz nekega negativizma, je na fiziološkem narcizem (Narcizem je izraz, ki izvira iz grške mitologije. Narcis je bil bog, ki se je zaljubil v odsev lastne podobe v bazenu z vodo. Dandanes se uporablja za opis osebe, za katero je značilna sebičnost, nečimrnost, ponos in egoizem).

Torej če je tega samoobčudovanja preveč, bi lahko rekel, da se pojavlja Narcistična osebnostna motnja, ki se kaže v obliki pretiranega občutka lastne pomembnosti, globoke potrebe po občudovanju in pomanjkanja empatije. Poenostavljeno bi lahko o narcistični osebi dejal, da svoj pogled na svet jemlje kot edini pravilen in dober, pri čemer ima najboljše namene. Toda za to krinko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na sleherno najmanjšo kritiko. Za narcistično osebnost je torej značilen razcep v samopodobi: na zunanjo (javno) idealno in grandiozno ter na razvrednoteno notranjo, ki je nadvse krhka in ranljiva, navadno tudi tako zelo odcepljena, da oseba namesto sebe in svojega notranjega sveta občuti le praznino. Zunanja samopodoba služi temu, da krhko notranjo ščiti pred občutkom razvrednotenja – ohranja torej samospoštovanje.

Čeprav sem pred izložbo stal dobre polure, sem seveda po vsej definiciji bil prepričan, da sem tudi sam Narcis.

Potem pa sem vseeno malo z razdalje pogledal… da res imam rad sebe, zelo. Morda se še malo premalo cenim oz. neznam v danem trenutku dovolj trdno stati na svoji vrednosti. Ampak vseeno se imam zelo rad. Sam sebe sem sprejel v fizični in psihični obliki točno takšnega, kot sem, tisto kar pa mi ni všeč, pa počasi odpravljam oz. spreminjam v takšno “obliko”, kot si želim.

Torej se imam rad in se cenim. Med tem, ko ugotavljam da se okolica nima rada, zato lahko zelo hitro dobimo etiketo egoista in narcisa, tisti ki se imamo vsaj malo radi, ki smo samosvoji. Kot nek odgovor, na njihovo nizko samopodobo, strah, ogroženost… pa v bistvu nismo nič naredili, samo skupaj z njimi se nismo smilili, le svoje življenje smo vzeli v svoje roke.

Nismo se več pustili, da bi drugi upravljali z našim življenjem.

Torej tisti, ki so dejansko egoisti in narcisi, imajo zelo nisko samopodobo in se veliko ukvarjajo z drugimi, tisti, ki pa ima rad sam sebe, pa ga drugi sploh ne zanimajo, ker se zaveda, da ima sam s sabo preveč dela.

Vsi “zdravi” dobrodošli v klub “egoistov” in “narcisov” 😉