Že pol ure gledam skozi okno, kako se Nataša sprehaja po terasi in, ko sem začel začrtovat njeno pot, sem videl da hodi v obliki Osmice… hmmm, nekje se je zapletla. Vzamem dve kavi in grem do nje… samo pogleda me in se vsak  s svojo skodelico spustiva do pomola in usedeva na rob.

Ja, nevem, kako naj začnem, pravi! Nekomu sem prej dejala, da razmišlja preveč pozitivno in da ima zato težave. Pa se je kar vstal in odšel… sedaj pa ne vem ali sem naredila napako, čeprav še vedno čutim, da sem storila prav, vendar nisem vajena, da mi nekdo gre… občutek imam, da sem ga prizadela.

Že včeraj me je klical, kdaj bi se lahko čim prej oglasil in sem ga kar ob 7h naročila… ko sem prišla ob 6:45 je že bil tukaj in mi je že kar na vratih razlagal, kako čudno družino ima in da razmišlja, da bi kar vse sem pripeljal. Pogledala sem ga in je kar utihnil, najbrž je videl, da še nisem spila prve kave in, da še nisem za pogovor, čeprav je ravno zato prišel.

Bil je tiho, vse dokler nama nisem prinesla kavo na mizico in naredila prvi požirek, potem sem ga ponovno pogledala v oči in je počasi in previdno začel govoriti…

Imam zelo veliko družino, kjer nihče nič ne dela, za vse skrbim že desetletje, sedaj pa sem tik pred upokojitvijo in ko se upokojim, več ne bo tako velikih prihodkov, vendar ne vem, kako naj to povem celi družini, da enostavno, ne bo več takšnega standarda, niti, za nekatere več ne bom mogel skrbeti.

Takoj mi je bilo jasno, kje ima težavo in še preden sem karkoli rekla… je dejal. Veste, ampak vse sem tudi vspodbujal, da razvijajo svoje potenciale, kar pa stane in tako imam, danes 3 vnuke, doktore znanosti in dva vrhunska violinista, moji otroci, pa so jim pač morali biti na razpolago, saj je škoda, da se tak potencial ne razvija ampak imata oba čudovite hobije, hčerka je vrhunska slikarka in njen moč odličen kipar, sin pa vrhunski violinist, ki skupaj ženo operno pevko presegajo vse standarde… no saj nekaj zaslužijo, vendar, da pridemo mesec skozi, moram kar nekaj dati zraven in tudi vsem sem kupil stanovanja, avtomobile…

Vsako jutro, ko se vstanem, si preberem nekaj pozitivnih afirmacij in se nekako pozitivno usmerim v dan, ker vse te pritiske, ki jih imam od vseh mojih, je skoraj nemogoče zdržat. Finančo jih podpiram, pa niso zadovoljni, pravijo, da jih bi tudi moralno moral… pa sem vsepovsod, kje je mogoče… ampak ne vem več kaj jim še naj dam, da bi bili zadovoljni, predvsem pa kaj naj naredim, in kako jim naj povem, da žal…

Razmišljam, da bi podaljšal delavno razmerje, še za vsaj 5 let, da bodo tudi vsi vnuki pri kruhu. Vse sem vzgajal v pozitivnem duhu, vsi so zelo pozitivno naravnani, vse kar si zamislijo, se jim tudi uresniči…

… in tukaj sem vskočila. Uresniči se jim, ker jim vi tako omogočite… finančno in s svojimi vezami, res ste omogočili njihovim potencialom, da so zaživeli v polni meri, vendar niste jih naučili živeti… pozitivno razmišljat že, vendar ne na realni osnovi…

… v tistem trenutku je planil na noge in zakričal… a mislite, da sem jaz za vse kriv, ker pozitivno razmišljam… in odvihral iz pisarne…

Pomiril sem jo, da ni naredila nič narobe, s komentarjem, ga je pozitivno šokirala in hkrati z eno besedo prizemljila… boste videli, da bo prišel nazaj.

Počasi sva pila kavo… ko v ozadju zaslišiva korake in nekoga s polnimi rokami… Nataša je prepoznala jutranjega gosta in še preden je kaj rekla, je že sedel pri nama in nama delil krofe z marmelado in kavo…

Se opravičujem, mlada dama… res ste me šokirali in nisem zdržal bolečine, ampak, ko sem drvel po stopnicah, sem razmišljal, kako prekleto ste imeli prav… vsem sem ustvaril nek navidezni svet in vse kar moram sedaj narediti je, da jih mehko spustim na zemljo. Počasi jim bom dal vedno manj in potem se lahko konec leta upokojim in uživam na svoji barki, sam. Preveč je bilo vseh. Prav čutim, da se moram posvetiti, sam sebi, svojim mislim… tudi svoje žene, ki je umrla pred 15 leti, še nisem spustil… da, čaka me še veliko dela s samim sabo, preveč sem se ukvarjal z drugimi.

Poslovil se je in se zahvalil za nasvet in klepet… čeprav sva midva samo pila kavo in ga poslušala.

Potem me Nataša pogleda, in reče, to je super služba… ljudje pridejo sami, sami rešijo problem in še kavo ti plačajo…

Kaj sploh midva počneva…

Midva sva samo takšna, kot sva. Vsi ostali pa iščejo sebe in to je največja vrednost, ki jo lahko človek doseže!

Ljudje od naju dveh ne potrebujejo nič, le da jih poslušava in, da imajo občutek, da so 100% sprejeti. To pa je mogoče le, da če sam sebe sprejmeš v celoti.

Ker na koncu, vsak sam mora stvari spremeniti, midva jim pokaževa njihovo pot s svojim vzgledom!

Nataša Jurina, je life coach in poslovna svetovalka in je specializirana za ženske podjetnice in družinska podjetja. Pišete ji lahko na natasa@to-be.institute

Milan Krajnc je pedagog in psihoterapevt specializiran za vodilne, katerim pomaga iz začaranega kroga, tam, kjer so vstopili. Reorganizira podjetja in poučuje mlade, da ne ponavljajo napake starejših. Pišete mu lahko na: Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com

Je Avtor Dinamičnega modela Vodenja podjetja, ki temelji na naravnih zakonitostih. Njegove knjige lahko naročite na:

Tiskano verzijo knjige lahko naročite na: http://misteriji.si/art/Uspesnost/Dinamicni-model-vodenja

Elektronsko verzijo knjige lahko naročite na: https://www.dynamicleadership.management/kupi/knjiga/