Pred več kot 20 leti sem prebral rek, ki pravi: »Če se poročiš s lepotico, je kot da si se poročil s celim svetom!« Si tisti moški, ki ste se poročili z lepotico, znanstvenico, podjetnico, športnico… (super žensko) z osebo, ki jo obožuje ves svet in je po vsem svetu, lahko predstavlja, da bo potem samo z njim in bo vse to spustila, ja nekatere to naredijo, ker se tako počutijo celovite ženske, vendar samo za neko obdobje, bodobje družine/otrok, potem pa bodo pobegnile nazaj v svet… če smo nad nekom navdušenih, ker je točno tak, kot smo ga videli na televiziji, na odru… se moramo zavedati da nekdo ni tak ves dan, temveč le v tistem trenutku, ko blesti v vsej svoji energiji… in to lahko traja le nekja trenutkov, nad čem se ponavadi navdušimo. In da oseba lahko to iz sebe maksimalno potegne, pomeni, da mora veliko časa nameniti tej lasnosti… trening/umirjanje/urejanje… da lahko to doseže v nekem treutku… pomeni, da te osebe imajo zelo malo časa in še tisto, kar ga imajo želijo, da je maksimalno izkoriščeno, predvsem zase… To so osebe, ki 100% živijo svojo poslanstvo in samo sebe. Ko stopi moški v njihovo življenje, pa je pogoj, da bodo one lahko sledile, pomeni, da mora biti v vsem boljši in imeti tudi neko svojo kariero… in ker nas je zelo malo, teh žensk pa zelo veliko, potem poskušajo priti vsi tisti moški, ki se želijo postaviti ali samo sanjajo… in je potem njihov življenski uspeh, da jo osvojijo, več kot to pa več ne znajo in potem iz tega sledi, da so hladne p…, gospodovalne… ne, samo točno vedo, kaj bi rade in če niste v njihovi kategoriji ali še višje jim niti ne hodite blizu, škoda njihovega časa in vaše energije, ker vam bodo pobrale vse kar imate, še dostojanstvo; ampak sami si boste krivi.
No enako je z nami moškimi, pa ne bom pisal o drugih, bom o sebi… da veliko vas je navdušenih nad mojim delom pisanjem in svetovanjem… in potem drage, dame pozabite, da je to moje delo, ne jaz; in pošiljate vabila… na vse mogoče kraje… in kako si predstavljate da je potem to v živo… ne nisem klasični moški, ki bom bil doma in se posvečal družini, neglede da si jo močno želim, vem, da nisem dovolj odgovoren, ker je pač prioriteta v mojem življenju moje delo… in tako bo tudi ostalo do konca mojih dni, saj sem že preveč star in moja biološka ura je odbila 😉
Torej če pišem o Damah in Gospodih, še ne pomeni da sem tak gospod sam, temveč želim nekoga v realnem življenju vspodbuditi, da bo čim bliže drugemu, tako da sebe zgradi. To je neke vrte moj poklic, ki pač ni standarden… to je tako, ko večina govori, kako je potrebno iz službe ob 15h in potem se čim bolj sebi in družini posvečati… jaz sem bolj v tisto vrsto, kot so policaji, reševalci, prodajlci ob nedeljah… sam ne sodim v standarni ključ… res je da znam vse narediti in biti popoln, ampak za nekaj časa… potem, pa me ta notranji glas, ki je neverjetno močan dvigne in odnese daleč stran… zato privolim, da popijemo kavo… in vam vsaj tako ostanem v lepem spominu.
Je pa res, da smo tisti, ki ustvarjamo malo posebni, očitno nismo ravno čisto… za ta svet… in se moramo takšni posebni najti skupaj… 😉
Ernest Hemingway (… ki je tudi bil poseben) je nekoč dejal: “Srečen in obenem inteligenten človek – to je nekaj najredkejšega, kar sem kdaj videl.” Tudi Hemingway ni bil vzorčni primerek sreče: ta nadvse inteligenten in pronicljiv pisec, najboljši literat 20. stoletja, je svojo življenjsko pot sklenil drugega julijskega jutra v letu 1961, po tihem se je splazil iz postelje, kjer je ležala njegova žena Mary, vzel dvocevko iz omare z orožjem in stopil na verando ter uperil puško v svojo glavo… Lahko imajo ljubečega partnerja, na videz urejeno in celo za okolico srečno družinsko življenje, lahko so zelo uspešni v svojem poklicu, a vendarle: nekaj v njih jim ne dovoljuje, da bi čutili srečo in zadovoljstvo nad življenjem, ki ga živijo. V njih kljuva osamljenost, žalost, občutek poraženosti, ne glede na to, kako so v resnici uspešni. Znanstveniki so našteli 6 možnih vzrokov, zakaj so zelo inteligentni ljudje tako redko srečni.
# Inteligentni ljudje preveč analizirajo vsako stvar
Posamezniki z visokim inteligenčnim količnikom so nagnjeni k temu, da ves čas razmišljajo; ne samo, da razmišljajo preveč, ampak dobesedno ves čas analizirajo, kar se jim dogaja v življenju. To zna biti zelo izčrpavajoče, še posebej, ko je njihov um naravnan tako, da jih misli avtomatično vodijo do najslabših možnih zaključkov oziroma neželenih izidov. Morda ste tudi sami že slišali izraz ‘blagor ubogim na duhu’. Resnično se zdi tako: manj kot človek ve, manj kot razmišlja – manj ga boli, bolj je brezskrben in srečen. Najbrž bi si lahko samo s tem pojasnili nenehen nasmeh na obrazih najrevnejših in najmanj izobraženih prebivalcev tega sveta, za katere se zdi, da ne opazijo niti svoje bede, niti ne vedo, kaj se v svetu sploh dogaja. Nevednost je blagoslov. Tisti, ki preveč razmišljamo, zelo dobro vidimo, kako se svet v resnici vrti: kakšni so resnični motivi naših najbližjih in celo prijateljev, kaj šele neznancev, od katerih praviloma že sicer pričakujemo sebičnost. Včasih nas zato zajame obup in nas zalije ogromen ocean razočaranja. Ko začnemo razmišljati še o usodi sveta, perečih globalnih vprašanjih, filozofskih dilemah, na katere preprosto ni odgovora, postanemo res kandidati za Hemingwayev zgled.
# Inteligentni ljudje imajo zelo visoka pričakovanja
Inteligentni posamezniki vedo, kaj želijo in se ne bodo sprijaznili z ničemer, kar je manj od tega, ne glede na področje življenja. To pa pomeni, da veliko težje dosežejo zadovoljstvo s svojimi dosežki, v svojih razmerjih (tudi intimnih) in pri vsem drugem. Za povrh posamezniki, ki se ponašajo z briljantnim teoretičnim umom, velikokrat trpijo zaradi šibke praktične izvedbe. Njihov pogled na svet je včasih moteče idealističen (kadar niso v breznu obupa, ko vidijo vse črno). Ko njihova pričakovanja trčijo ob surovo resničnost sveta in spoznajo, kaj se skriva v jedru dogajanja in kaj pod maskami ljudi, ki jih srečujejo, so neizogibno hudo razočarani.
# Pametni ljudje sami sebe trpinčijo
Še en razlog, da ne znajo biti srečni, je to, da so inteligentni posamezniki trdi in zahtevni predvsem do samih sebe. So svoj najhujši kritik in svoj največji nasprotnik. Ne znajo se potrepljati po ramenu in samega sebe spodbujati. Pa ne gre samo za uspehe in padce, recimo v karieri. Globoko razmišljujoči in inteligentni posamezniki ves čas analizirajo sami sebe in razčlenjujejo svoje obnašanje, strogi so do samih sebe, kot da bi načrtno iskali še dodatne stvari, za katere bi se lahko krivili. Včasih ležijo v postelji in skušajo zaspati, ko se spomnijo situacije, ki se je zgodila že pred leti. Dovolj je že ta spomin, na to, kako so zamočili, pa bo spanec ušel in zajela jih bo slaba volja. Inteligentni posamezniki velikokrat doživijo take spominske prebliske iz preteklosti, ki jih dobesedno mučijo in razjedajo. V njih se začne nabirati krivda, nezadovoljstvo in druga negativna čustva, ki so strup za srečo.
# Resničnost jim ni dovolj
Ljudje z višjim IQ so vedno v iskanju nečesa večjega – iščejo vzorec, pomen, namen. Najglobji in najbolj sanjaški med njimi se ne zadovoljijo le s tem. Njhov nemiren um in domišljija jim ne dovoli, da bi se samo sprostili in uživali vse dobro, kar jim pride na pot. Resničnost s svojo duhamorno trivialnostjo je zanje preveč dolgočasna. Ti ljudje hrepenijo po nečem še globjem, bolj fantastičnem, idealističnem in večnem – po vsem tem, česar v resničnem svetu ne bodo nikoli našli. Ste se tudi sami že počutili, kot da sploh ne spadate na ta planet? Da bi morali živeti nekje drugje ali v drugem času? Globoki razmišljujoči posamezniki se pogosto počutijo tako – in le kako si lahko srečen, ko pa se ves čas počutiš kot tujec v svetu?
# Pomanjkanje globje komunikacije in razumevanja
Ko te nekdo zares, zares razume – popolnoma in do temeljev: to je najbrž ena najlepših izkušenj, ki jih lahko doživimo. Kako tolažeče je sedeti obdan z ljudmi, ki te globoko razumejo, v miru in intimi imeti pomenljiv pogovor. Ko odkriješ, da oseba na drugi strani popolnoma razume tvoje ideje in s teboj deli enak pogled na svet. Inteligentni posamezniki žal redko doživijo to izkušnjo. Zato se jih veliko počuti osamljene in nerazumljene, kot da nihče ne more videti in ceniti globine njihovega uma. Znanstveno je dokazano, da imajo ljudje z visokim IQ manj potrebe po druženju kot tisti z nižjim. Inteligentni ljudje so v veliki meri samozadostni. To pa ne pomeni, da ne cenijo dobre družbe, zabave in izvrstnega pogovora. Vendar pa jih manj zanimajo površne debate, radi gredo v globino. V današnji instantni družbi lažnih profilov in smehljajev jim je zato toliko težje najti odličnega sogovornika in nekoga, ki bi jih globoko razumel.
# Veliko jih trpi zaradi psiholoških težav
Določene psihične motnje, denimo tesnoba oziroma anksioznost, depresija in bipolarna motnja so povezani z visokim IQ. Tudi tisti posamezniki z visokim IQ, ki nimajo psihičnih težav, so bolj nagnjeni k t.i. eksistenčni depresiji, ki je najpogosteje rezultat pretiranega razmišljanja.Tisti, ki ves čas razmišljajo in analizirajo, se bolj zavedajo vsega okoli sebe, vključno z vprašanji življenja, smrti in pomena bivanja. To je dovolj, da začnejo ponovno premlevati o svojem življenju in postanejo (na videz brez razloga) žalostni.
Upam, da sem s pomočjo ostalih znanstvenih strokovnjakov dodal dovolj razumevajoč odgovor, vsem tistim, ki bi želeli več kot kavo spiti z mano… in ko mi nekdo reče, da preveč analiziram in da naj poskušam živeti… se začnem odmikati… namreč analiziranje je moj način življenja, to je moja pot.
