… že dolgo mi niso tako močno tekle solze, sploh ne morem ustaviti joka in kar nikjer ne najdem kisika, kot da sem vsega pobral iz okolice… solza pa kar tečejo in tečejo, same od sebe, nehal sem jih brisati, ker enostavno ne vidim konca… Niti ne vem zakaj joče… zaradi vseh bolečin v zadnij dneh, zaradi Slovesa, za katerega sem se danes odločil… mogoče, ker bi bila danes 18 letnica poroke, zakona, ki se je končal pred 9 leti… no in bi se v vsakem primeru, končal danes, saj bi dosegel polnoletnost in to je potrebno tudi napisati v zakon, da ima poročni list rok trajanja 18 let… potem pa je potrebno ponovno razmisliti, ali se ga podaljša? Tako bi namreč zagotovili boljše odnose, kvalitetnejše življenje, zdravo družbo…
… ja ne vem od kot te moje solze.
Očitno bodo tekle tako dolgo, da se mi oči dokončno odprejo in vse, kar nisem videl dosedaj, bom videl…
… eno stvar sem zagotovo ugotovil danes… Nihče me ne sliši in ne čuti… vsi mislijo, da o meni vedo vse… ampak dobesedno, sem ugotovil, da vsak samo svoja pričakovanja izraža nad mano… jaz v bistvu nisem niti pomemben, pomembno je to, kar oni doživljajo v sebi ob meni. Jaz pa kljub nešteto »prijateljem« ostajam sam… popolnoma sam… in spet sem na starem… ponovno iz neke gneče, trušča… odhajam sam, sicer močnejši, modrejši… ampak kaj mi bo vsa ta modrost v samoti, tega sveta.
Solze še vedno tečejo in vidi, da sem preveč starih odvisnosti spustil v svoje življenje… ne vem, kako naj to prekinem…morda samo tako, da jutri nikomur več ne dvigujem telefona. Zato vsi dragi moji Oprostite, če vam jutri ne dvignem telefeno, ker ga tudi nikoli več ne bom.
To moje življenje, je žal prekratko in živim ga popolnoma sam… seveda so neki višji cilji, ampak noben ni tako visok, ko bo moja duša, ko bo zapustila telo tukaj na zemlji… cilj je samo tisti, ki ga lahko dosežem, vse kar je previsoko, pač ni v naši domeni… lahko skačemo, uporabljao različne trike… žal pač to ni v naši domeni… In tisti, ki iščete smisel življenja, sveti gral, cilj življenja… pomiritev sami s sabo, sami sebe… žal z intenzivnim iskanjem tega ne boste našli… našli ga boste šele 5 minut pred smrtjo… šele takrat najdete cilj, sami sebe… do takrat pa je pomembno, samo da najdete pot do cilja in pot je smisel celega življenja… zato je potrebno najti samo pot in se prepustiti vsakemu koraku posebaj…
Moje solze počasi pojenjajo, vendar počasi vidim, kaj manjka… manjka moje življeje… ne živim svojega življenja, dajem podporo drugim, sam pa svojega življenja žal nimam… in tukaj več ne morem čakati, ne morem delati reorganizacije svojega življenja in počasi svoje življenje spraviti iz drugih… enostavno moram presekati in to moram narediti še preden bo Sonce ponovno vzšlo… zato še enkrat Opravičilo vsem, moram oditi… lahko rečete, karkoli… kaj pa če bi umrl, potem pa bi se vse tako ali tako končalo… vzamite, jutrišnji dan, kot da sem umrl in tako bo za vse najlažje, prižgite mi svečo, navijte Kreslinov Dan neskončnih sanj na ves glas in se poslovite od mene… ker mene jutri več ne bo!
Nehal sem jokati… solz so izlile vso mojo bolečino, vso moje preteklost, celega mene starega… vse sedaj vidim s popolnoma drugačnimi očmi… zato vas jutri več ne vidim v svojem življenju.
