Sedim v enem od lokalov, kjer pristopi simpatična lastnica lokala, ki tudi streže in pozdravi, pogledam in vidim, da izza tega nasmejanega obraza se skriva žalost… naročim kavo…. in potem mi misli odtavajo…

… ker mi je simpatična bi jo lahko ogovoril, če pa bi nadaljeval še pogovor o njeni bolečini in jim s tem »pomagal« odvreči njeno masko… bi se lahko po njeni smeni, dobil na drugi kavi in tako vsak naslednji dan…

… in potem se se vprašal, kaj hočem s tem doseči… potrditi, da še zmorem… jo odpeljati v posteljo… se postaviti… se poročiti z njo… nisem našel dovolj tehnega razloga, da bi več kot nasmeh in drobiž pustil.

Potem sem se vprašal… zakaj to ljudje … moški in ženske sploh počnemo, zakaj se spogledujemo, zakaj si delimo komplimente… kaj stoji za tem… pa ne govorim o teh, ki samostojno, brez obvez jadrajo po svetu… govorim o teh, ki so poročeni, v resnih vezah… zakaj potrebujejo še drugo potrditev… ali niso zadovoljni doma…

… bolj, ko sem razmišljal, sem se vprašal ali smo sploh zadovoljni… kaj želimo… zakaj se razhajamo… zakaj sploh začenjamo… zakaj… zakaj… joj, ko bi lahko dal glavo malo v hladilnik… preveč razmišljam… a ne bi bilo bolje, da bi jo še dvakrat povabil na kavo… se imel fajn in šel na kavo v drug lokal… ne pa da si sedaj kompliciram življenje… pa sem samo eno kavo spil in se s tem ukvarjam že cel dan?

In potem mi to odpre 100 vprašanj.. in to večno vprašanje… zakaj gremo skupaj in kje se nam zalomi, da se potem razidemo… zakaj ne moremo skomunicirati do konca, zakaj mora vse ostati v zraku… zakaj nismo tako močni, da se dokončno pogovorimo in potem nadaljujemo… zakaj se sploh moramo razhajati in se potem vedno znova prilagajati…
Zakaj… zakaj… zakaj… zakaj…

… a zaradi ene kava, gremo ljudje narazen… a zaradi ene kave imamo nemir cel dan v svoji glavi…

Velikokrat smo ljudje do sebe neiskreni, to pa predvsem zato, ker točno ne vemo kaj bi radi … in takrat naredimo nekaj korakov z nekom v upanju, da bo bolje, drugače… mogoče rabimo podporo in potem se zapletemo v odnos… in odnos se ne more kar končati… ker je vse preveč prepleteno…

… čeprav je to prepletanje… potem še večje zapletanje in bi bilo najbolše, kar prerezati v trenutku…
… sedaj ko berem zgornje vrstice… se kar držim za glavo, kako znamo ljudje zakomplicirati…

… pa le ena kava je bila…

… ampak bistvo, ki sem ga hotel povedat, … če vidiš, da je nekdo v vezi, nesrečen… in ti je všeč, vendar ne dovolj, da bi bil ti z njim, resno… ali ga sploh povabiti na kavo? Ali ne?

V bistvu mu na nek način pomagamo, ker mu razbijemo nesrečo v kateri počasi umira… vendar odgovornost pa je obojestranska… saj se vsak sam odloča… koliko kav bo spil!