Sedim v predverju hotela v Skopju, ko mi pristopi mlada dama…kot moški sem vajen že vsega »hudega« in mi pravi, če sem bil v tem hotelu pred 5 meseci… pritrdilno sem odgovoril … in pri tem razmišljal, ali sem kaj ušpičil… sede zraven in pravi, da je vdova lastnika oz. da je ona sedaj lastnica…

Veste, takrat ste si vzeli cel večer za pogovor z mojim možem, odprli ste mu drugačen pogled na svet… vendar je bilo to očitno zanj pretežko, saj je nosil zelo veliko bremen iz preteklosti… ko se je pričel ukvarjati s starimi stvarmi, je vsak dan govoril o vas… Milan je rekel, tako…
… seveda to ne pomeni, da ste vi povzročili njegovo smrt… v bistvu sva že takrat vedela, da več ne bo dolgo… s pogovorom, pa ste mu vse skupaj olajšali… namreč sami ste dejali, da je na koncu pomemben občutek, na koncu ostanejo samo občutki, tisti lepi… zato je potrebno odstraniti vso breme v našem življenju… ni potrebno pospravljati.. tudi narava ne pospravlja za sabo… enostano je potrebno odvreči nekatere stvari in naj se same po sebi odvijajo naprej… ker sami ne bomo nikoli zaključevali…
… predvsem se je ukvarjal in spuščal, vse kar ga je bremenilo… in zadnji teden, se je čutil popolnoma svobodnega, dejal je da končno živi, čeprav je vedel, da…
… tudi prvič v življenju je čutil ljubezen, ko je opustil vso jezo…

… umrl je v spanju, mirno in tiho…

… v zadnjem pogovoru, me je prosil, naj vas poiščem in predlagal, da se poročim z vami…

… no tukaj pa mi je zastal dih… in sem se spraševal, kako lahko nekdo določi mojo usodo… sicer so gospa bili v vseh pogledaih odlični, tudi veliko bogastvo je podedovala, ni še imela otrok… kar bi iz praktičnega vidika bilo … super… ampak sem poslušal naprej…

…veste, to je bila želja mojega moža, ne moja, jaz vas prvič vidim… lahko vam rečem, da pri vas izgleda vse odlično, vendar za vse se potrebuje čas… enkrat sem se poročila iz odličnih razlogov, vendar je bilo srce mrtvo… ne bi še enkrat tega ponavljala…

… nasmejal sem se… saj vam tudi ni potrebno… tudi če je bila to želja vašega moža, ne pomeni, da je sedaj to vaše življenjsko prekletstvo in usoda, ki vam jo je nekdo določil…

… draga dama… moje srce je popolnoma drugje, in sedaj tudi če bi hotel, več, kod to kavo ne bi mogel spit z vami…

Veste življenje, je kot film, ki pa ga ne morete ustaviti ali popraviti… veš čas ga snemamo in vse ostane na traku/spominu… zato mora naš edini scenarij biti naše srce… kajti ko bo kamera ugasnila, se bo tudi film za vedno končal.

Res sva se pogovarjala dolgo in na koncu sem ji dejal, da naj tudi ona odvrže vso breme, naj živi, kot da tudi ona ima samo tri mesece življenja in naj gre svojo pot… naj jih premoženje ne bo v breme…

… danes sem dobil vabilo na njeno poroko… ne kot ženin… kot svat na Karibe.