Sedim in čakam… in si želim, da bi se tako mirnega počutil vse življenje…. vendar hitro ugotovim, da se lahko tudi te mirnosti naveličam… prvič razmišljam o tem, da si ničesar ne želiš in je vse super… a se potem še sploh rojevajo kakšni občutki? … ali je potem samo ta notranja mirnost in je vse vredu?

Ampak, ne poznam življenja, ko je vse vredu… vedno se borim, rešujem… ampak očitno se tudi na dobro navadiš… vedno hrepenim po miru in ko ga dosežem, mi potem… postane dolgčas in nekaj ušpičim, da popestrim dneve sebi in okolici… očitno je to vzorec, ki sem ga dosedaj živel, da sem vedno porušil, ker nisem znal živeti v miru, oz. se v miru nisem počutil varnega in sem se vrnil v svojo konfliktno situacijo, popolno nasilja… kjer sem se počutil domače, v tem čem se odrastel… strahu, nasilju, izsiljevanju… in to je edini način življenja, ki sem ga poznal… vedno sem si želel mir, ki sem ga videl pri sosedih, in ga doživel, samo ko sem bil tam kakšno popoldne in potem se vrnil nazaj v svojo realnost… in to realnost, sem potem prenašal na druga področja… če sem imel mir v poslovnem življenju, sem imel nasilje v privatnem in obratno… in tako nihal v nasilju, dokler nekega dne ni bilo to na vseh področjih… takrat sem videl, da se nimam več kam odmakniti… in da je končno prišel čas, da se poslovim in presežem te otroške vzorce, da odrastem in začnem živeti, tako kot želim, ne kot hočejo drugi… pot iz starega načina življenja ni enostavna, še vedno traja, vendar čutim, da jo zapuščam… namreč, ko sem zadnjič hodil po ulici, sem se spomnil misli in filma Čudoviti UM, kjer se je glavni junak, ki je ozavestil svoj problem –šizofrenije… na koncu poslovil od svojih navideznih junakov…

… vsi smo na nek način šizofreniki, dokler ne pričnemo živeti življenje, ki nam je položeno v zibko, ne tistega, ki pride, ko stopimo iz zibke… tako dolgo živimo v šizofrenem svetu… šele, ko ta šizofreni svet, ki so nam ga vsadili naši vzgojitelji ozavestimo, da to ni naš svet, šele takrat postanemo svobodni!

In sedaj mi je jeasno, da je normalno življenje v bistvu mirno življenje, po katerem vsi hrepenimo in ko to dosežemo, vidimo, da bi tako moralo biti vsak dan, vsak trenutek… živeti moramo samo s tem, kar čutimo in čutenje je tisto, kar nam daje smisel življenja…

… in šele sedaj, ko sem se pričenjal umirajti, se lahko v resnici vprašam, Kdo sem?… ko se bo ves prah polegel, ko bodo moje oči enako videle, kot moje srce… bom dejansko miren in lahko rekel, da živim svoje življenje!

Vso poklicno pot, ki sem jo dosedaj prehodil, vse rešitve in produkte, ki sem jih ustvaril, so produkt, reševanje samega sebe… in sedaj, ko bom rešen… kaj sedaj?

Če pogledam nazaj, sem si v bistvu ustvaril orodja, od katerih živim, ki mo pomagajo živeti, da lahko opravljam svoje delo…

In Kaj je moje delo… pomagam vodjem, da zaključijo stare razburkane stvari na poslovnem in osebnem področju, da lahko pričnejo mirno plovbo, na novi poti…

… pokažem jim pot, da lahko tudi v miru in ljubezni uživajo in, da gledanje v preteklost ni pomembno za prihodnost.

Milan Krajnc, cirisis captain                                                                                      milansirius.eu