Danes sem prebral veliko zgodb… ne v knjigah, temveč v očeh ljudi! Sprehajal sem se med množico tistih, ki jih je premamilo sonce… in v njihovih očeh…

… trudim se, da me nikoli več ne sreča…

… da ga nikoli več ne srečam… ker potrebujem leta, da se sestavim…

… kaj mi je bilo treba….

… odrasti, prosim te…

… mene čaka pot do sreče, brez tebe…

… kako je ona tvoja napaka….

… in podobne zgodbe… ampak skoraj vsi na enako vsebino, razočarani, nad svojim parterjem…

Ampak, kako smo lahko nad nekom razočarani, saj si ga sami izberemo… nihče nas ne sili.. ali smo razočarani nad sami seboj. V bistvu se sami odločamo v katero smer bomo šli in to s kom… sicer velikokrat slišim, da s tem, ko se odločamo po svoji volji, postanemo egoistični in se odnosi nasploh brišejo… postajamo samo še enoosebna družba, kjer je odnos samo še iz domene osebnih interesov.

Da mogoče zgleda tako, vendar mislim, da je le čas, ko se čistimo, čistimo tudi odnose, zato se umikamo v samoto, da na koncu tudi počistimo in razčistimo sami s seboj! Šele, ko bomo počistili sami s seboj, se bodo ponovno pričeli rojevati odnosi… vendar tokrat tisti, brez interesov, tisti pravi…

… in vse kar sedaj pišem, mislim… vse je samo del procesa čiščenja… čisti se rodimo in čisti umremo… torej vmes pa pademo v mlako in v drugo… tako da se na koncu enkrat moramo dvigniti iz blata!

Ampak kaj nam je tega treba iz neke čistine v to blatno okolje… mogoče pa je čisto samo telo in je umazano srce… tisto, kar smo podedovali od prednikov in sedaj preko različnih aktivnosti čistimo ta naš DNK… in zato se zapletamo in razpletamo… v bistvu se ne rodimo čisti, rodimo se v svojo realnost! In takrat se prične obdobje notranjega čiščenja… in to vsak počne na svoj način…

… ko sprejmemo svojo celovito realnost! Smo v resnici pripravljeni na čiščenje in vsak dan bomo bolj čisti!