… danes se mi je ponovno potrdilo, da usoda ne obstaja, da obstaja samo pot in križišča, kjer se pač ljudje srečujemo. Verjamem, da vsak gradi neko svojo pot v glavi, srcu… v življenju. In ko nekega dne dozori, se tudi realizira v materialnem svetu… vendar to ne pomeni, da se pojavi, kot čudeže, temveč, jo gradimo postopoma, predvsem pa srečujemo ljudi, ki tudi razmišljajo o podobnih stvareh in, zaradi podobne poti, jih srečujemo na določenih križiščih… lahko rečemo, da smo se usodno srečali, v osnovi, pa smo se samo srečali zato, ker smo oboji dozorole, zato, kar si želimo.
Vendar tokrat nisem srečal osebe z idealnim ciljem, temveč osebe, ki jo je strah in pri poslušanju njene zgodbe, sem videl, da gre za podobno zgodbo, ki je rodil iste strahove in sedaj išče rešitve… ob tem pripovedovanju sem začutil, da nosi enako bolečino, kot jo sam.

In potem se ob razmišljanju o strahovih vrnem v stanje, kjer sem bil pred tremi tedni… videl, sem, da lahko zelo hitro ponovim krog in ponovno zajadram v depresijo in iskanje novih izgovorov… zato sem samo dvignil glavo in pogledal naprej, ter si jasno rekel, da ne bom več o iskanju vzrokov pisal… predvsem ne sebi.

In tako ljudi, ki čutijo enak strah ali enako srečo… pripelje »usoda« skupaj. V bistvu, je vse zapisno v naravnih zakonih – fiziki… vsak od nas, tudi misel, je energija in vsaka energija ima frekvenco… te frekvence so kot notne črte, ali poti in ko prideš na isto frekvenco, pot… se tudi srečaš… to je tudi vsa skrivnost usode… bolj ko delaš da prideš do svojega cilja, prej se ti bo uresničil. In usoda je točno takšna, kot si jo sami naredimo.