Danes zjutraj sem prebral: »Imamo dva življenja… drugo se začne, ko se zavedamo, da je življenje minljivo«! In včeraj sem dobil nasvet, da naj več ne analiziram in naj pričnem živet!

Dve zelo močni misli… a sta dovolj močni, da mene premakneta?

V bistvu nista, ker me ne more premakniti zunanji dejavnik, temveč le notranji, in to so ljudje, ki so mi čustveno blizu, ali bolezen… to sem namreč ugotovil po samoanalizi… in ker sem zdrav, in ker sem se čustveno zelo izoliral… pomeni, da se ne morem premakniti, in da bom večno obtičal v tej luknji… in samo gledal kako sonce in oblaki gredo skozi to luknjo v katero počasi posveti… in tako življenje gre mimo mene…
Ampak vseeno razmišlajm, kaj je potrebno narediti, kakšno orodje uporabiti, da se premaknem iz mesta….

… ko sem vse možnosti preučil, poskusil vse meni znane metode… ki na drugih delujejo, na meni pa ne… sem se usedel na drugi del pisarne, kjer ponavadi sedijo klienti… no pa da vidimo, kaj bom doživel na tem čudežnem stolu, kjer se ljudje osvobajajo…
sedim… nič
sedim.. nič
in po dveh urah… še vedno nič
torej kje je sedaj ta skrivnost….

… še enkrat grem skozi vse rešitve, ki sem jih predlagal klientom… in vsi imajo enak zaključek…

…vse se zgodi ob svojem času….

… ampak vsem je že prišel ta čas, samo meni ne!!!!!…..

In spet se vrnem k svoji mladosti v čas Atletike… v začetku, sem imel velik upor, proti dolgim tekom… ne ker mi je bilo fizično naporno, temveč, ker nisem vedel, kaj naj počnem vmes… dolgčas mi je bilo… in tako sem eno sezono malo prešprical dolge teke, nakar mi kolega XY, ki smo ga takrat vsi jemali kot “Očeta”, saj je bil najstarejši aktivni atlet v klubu, ter vedno zelo pameten in našel vedno prave besede… da če bom tako nadaljeval, bom zunaj na 400m imel slabši rezultat, kot v dvorani… in res je je zgodilo.. skoraj me je zadela kap… in potem sem nekako poskušal nadoknaditi v začetku sezone, vendar nikoli se ne da tako nadoknaditi, da bi lahko bolje… tista tekmovalna sezona je bila res naporna, saj se je vse mudilo, časa mi je zmanjkovalo, ker se nisem pravočasno pripravil na stvari.

In potem sem se naslednje sezono strogo držal trenerjevih navodil… in ko smo prišli do ključnega dela sezone, je bilo vedno manj treningov… malo sem se ustrašil, da bom sedaj prepočasen, ker sem premalo treniral… ampak ne… v bistvu… tako so mi razložili… celo leto si nabiral moč, treniral telo in sedaj se mora telo spočiti in umiriti, da bo lahko to energijo spustilo točno ob tistem trenutku, ko bo čas za to, torej v soboto ob 16.00 (takrat smo imeli tekmo)…

… no in tako je sedaj potrebno nehati analizirati, raziskovati, da bo lahko glava, naredila počitek in bila pripravljena, da pravi trenutek spusti in premaga te vzorce in preskoči ta prepričanja… torej, za danes in nekaj naslednji dni je dovolj pisanja in samo analiziranja…

…sedaj pa res… grem in prijeten konec počitnic.