V začetku 20. stoletja je nešteto Evropejcev drvelo v Združene države Amerike, da izpolnijo svoje sanje, ker naj bi se tam cedila med in mleko. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev. Vendar je danes slika zelo podobna, le da smo se Slovenci malo polenili in želimo med in mleko pripeljati v Slovenijo. Veliko ljudi želi Slovencem prodati ameriške sanje, še nikomur pa ni zares uspelo. Pravzaprav smo jih kupili vendar jih nismo uspeli zaživeti. Nekateri bi rekli, da smo kupili mačka v Žaklju, da so vsi ti motivatorji in guruji prevaranti. Pa ni res. Zakaj?

Slovenci namreč nimamo generalnega cilja, kar ga Amerika ima! Zato jim je na tako lahek način uspelo prodati »sanje«. Kupili samo nekaj, kar smo si želeli, pa nismo imeli trdnih temeljev, da bi sanje lahko dosegli. Sanje, ki smo jih kupili so se razblinile. Kupovanje tujih sanj žal ni mogoče, to je enako, kot da prevzamemo identiteto nekoga drugega.

Torej, Slovenci bi si morali postaviti generalni cilj našega naroda. Kaj sploh želimo?

Postaviti bi si morali generalni cilj, da bi lahko pričeli urejati odnose, način življenja… sedaj pa ustvarjamo kaos v našem življenju, ki rojeva nasilje. Postaviti cilj pomeni, da si moramo zadati neko zelo konkretno dolgoročno nalogo. Manjka nam odločitev, kakšna dežela želimo biti, npr. turistična, kapitalska oaza, tranzicijska… Če se na primer odločimo za turistično pomeni, da smo si zadali cilj, da bomo dajali prioritete turizmu, da želimo živeti od turizma, tudi vsi projekti bodo k temu namenjeni. Sloveniji bomo dali smer. Razvijali bomo podporno dejavnost turizmu, prilagodili zakonodajo… skratka vse se bo odvijalo v zastavljeno smer. S tem, ko bo dobila Slovenija smer jo bomo dobili tudi njeni prebivalci. Naenkrat se več ne bomo vrteli v krogu, delali drug proti drugemu, temveč se bomo dvignili iz mrtve točke. Ne bomo več razmišljali o težavah, ki si jih najdemo, pa če tudi jih v resnici ni… temveč bo vse dobilo smisel.

Seveda za to, da nimamo cilja niso krivi samo naši voditelji, temveč mi sami. Vodstvo države je samo odraz stanja vsakega posameznika. In to je tudi vse kar lahko storimo. Najprej moramo začeti pri sebi.
Preden pričnemo s spremembami, si poglejmo, kako smo prišli do tod. Slovenci smo bili skozi celotno svojo zgodovino „ujetniki“ nekoga. Kljub temu, da smo se vedno borili za svojo državo, smo vedno pristali v neko „zvezo“. Tako smo skozi celotno zgodovino imeli samo en cilj, imeti svojo državo. In v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja smo svoj cilj uspešno dosegli. Sedanja generacija se je ustavila, ker še vedno razmišljamo o samostojni državi. Zato pa smo ves čas v konfliktu s sosednjimi državami in nato še s sosedi v naši ulici. Vsak posamezni Slovenec ima cilj imeti svojo državo, zato si gradimo tako velike ograje. In ker nimamo drugega cilja, se »ciklamo«.
Če vzamemo za primer samo en segment družbenega sloja, npr. obrtnike. Večina obrtnikov se je do danes ves čas borila za preživetje, kar je bil njihov edini cilj. Ker je sedaj prišel čas, da obrti prevzamejo njihovi otroci, jim starši tega ne zaupajo oz. se bojijo. Zakaj? Ker se zavedajo, da nimajo ciljev. Namreč starši so bili edini vzorniki svojih otrok, ker so skupaj z njimi preživeli cele dneve v podjetju. Torej so se otroci ravnali po svojih starših, ker pa je bil cilj staršev preživetje, je postal enak cilj tudi njim. Vendar so starši svojim otrokom že ustvarili pogoje za preživetje. Zato se večina otrok obrtnikov znajde v situacijah, iz katere ne najdejo poti. Sprašujejo se, kaj naj vendar počnejo, za preživetje imajo dovolj, njihov cilj izgublja smisel, ker se ne ujema z vzorcem lastnih staršev.
Torej, če pogledamo oba primera, vidimo, da si mlajši jemljejo vzor po starejših, in ker imajo starejši drugačne cilje od svojih otrok, pride v posameznih generacijah do „cikličnih“ poti, od koder ne vidite jasne poti. In kadar ni jasne poti, se pojavi strah, ker ne vemo kje smo in kam gremo. Ker se vsi najdemo v enakem prostoru – prostoru brez cilja, naenkrat nastane gneča in ta gneča nas duši, takrat pa v človeku zavlada najbolj primitivna oblika preživetja; nasilje.

V Ameriki se še danes cedi med in mleko, kar v prenesem pomenu pomeni, da je v Ameriki poslovna priložnost.
Veliko poslovnih priložnosti je, ko se nekaj dogaja. Žal pa se pri nas zelo malo dogaja, kar pomeni, da nimamo smeri, smer pa da cilj. In dokler si Slovenci ne bomo postavili cilja, ne bomo mogli živeti nobenih sanj