Jutri in je petek, konec tedna… eden od naštetih in jaz danes po »naključju« preberem star zapis izpred, nekaj let… »Tebi, ki te ljubim«. Da to je resnična zgodba, vendar se je končala, čeprav sem mislil, da bo večna, da bo trajala do mojega konca. Ravno zaradi nje sem pričel pisati ta Blog. Vse skupaj je bilo, kot iz pravljice…

…poslovno sva se srečala, nekaj let prej, in od takrat dalje, sem se večkrat spomnil na njo in kot je dejala, tudi ona name… v bistvu, sem bil večkrat na njenem profilu in ona na mojem, na enem od spletnih omrežij. In potem, kot iz neba, me ona pokliče, kod da vsak dan pijeva kavo skupaj… nekaj je morala narediti in se je spomnila, da bi to lahko jaz naredil… čeprav me v bistvu ni niti poznala, saj na tistem srečanju naju ni niso niti predstavili, le videla sva se… in tako je ostalo na pogledu… je pa zanimivo, da sva že takrat vedela vse drug o drugem… čez nekaj let, pa se je tako spomnila name in me poklicala. In tako sva že po nekaj dneh pila skupaj kavo… in tako se je začelo, kot da sva iz istega kalupa, vse se je pokrivalo, vsi nivoji življenja.
In nekega jutra mi pravi… veš pri sanjala sem te in kaj zdaj, kako naj te obdržim… potrebujem navodila za uporabo… in tako sem pričel pisati blog, dajal sem ji navodila. Vendar to so bila navodila za uporabo mene. In ona je brala ta blog.
Seveda, pa ni mogoče vseh življenja, napisati v obliki navodil in ker ji je bil ta blog sveta resnica, in življenje je bilo več, kot je bilo tukaj napisano… so se tudi te sanje razblinile. In tako sva po polleta odšla po drugih poteh.

Sanje bi se lahko nadaljevale, če bi samo živela in se ne bi ukvarjala, kako je treba živeti in kaj je prav in kaj narobe. V odnosu je potrebno veliko pogovora, o vsem, ker s tem ne spoznavamo samo partnerja, temveč tudi samega sebe. Ne moremo nekomu točno vse povedati o sebi, saj niti sebe ne poznamo.
Dejansko več ko se pogovarjamo o sebi, o situacijah, bolj spoznavamo sami sebe. Res je da si moramo vzeti čas tudi samo zase in se poglobiti globoko vase, vendar preko pogovora to ozavestimo, v bistvu slišimo samega sebe. Pogovor je kot tok potoka v naravi, ko se pogovarjamo je enako, kot potok ki teče, vse okoli njega je sveže, živo, ko se nehamo pogovarjat, postane močvirje… Pogovor je potok Odnosa.

Pogovor v odnos, daje življenje, to je tisto, kar ti na koncu daje občutek da živiš, da skleneš vez med nekom, da dobiš impulz, da si tukaj, da nekomu nekaj pomeniš… dobiš potrditev, da obstajaš.

Hmmm in ta majhnost, odnos med dvema, ki je v obliki mlake, se sešteva v močvirje….
Če pogledamo Slovenijo danes, vidimo, da je veliko močvirje, nič se ne dogaja, vsak je na preži, da ulovi svojo priložnost… in Slovenijo sestavljajo majhni odnosi polni mlak.

Torej če želimo rešiti Slovenijo, jo moramo pričeti reševati v partnerskih odnosih.

Samo pogovarjati se je potrebno. Samo to! Za začetek!