Najino življenje je kot središče zemlje, vedno vroče in divje
sediva na robu prepada in gledava v globino
tebi veter mrši lase, meni pa srce razbija in govorim, da ni me strah
a tvoj glas poln solz, govori, da se ničesar ne bojiš, le žal ti je, da ne letiš.

Rad te imam, niti sam ne vem kako zelo
ta ljubezen je zelo globoka, vendar goreča
gori tam spodaj, v središču zemlje,
midva pa jo čutiva tukaj, kot potres.

Sva kot barka na morju, ki ne more spustiti sidra
sva kot listje na drevesu, ki je ujeto v orkan
sva kot noč, ki se nikoli ne konča
in sva kot veter, ki ga ne moreš ujeti.

Vidim tvoje divje oči, ki jih zadaj nosi noč na nebo,
in naenkrat mi pride strah v noge in bojim se stati tukaj,
Najino življenje sedaj je drama,
po scenariju, ki sva ga napisala.

Rad te imam, niti sam ne vem kako zelo
ta ljubezen je zelo globoka, vendar goreča
gori tam spodaj, v središču zemlje,
midva pa je čutiva tukaj, kot potres.

Najino življenje, najina drama,
najine daljave in najina neskončnost;
in tako sva odšla v večnost, ne da bi živela.
Le v srcu je ostal šum in odmev.

In čez mnogo let, ko je nekdo zapel to pesem,
sva govorila o spominih, ki pustili so črnino,
govorila sva o spominih, o življenju, ki ga ni bilo
govorila sva o tem, kako vse mine.
in nama vse je menilo