Starši, ki želijo svojim otrokom najboljše, otroke vzgajajo, kot da so njihovi trenerji.

Velikokrat se starši do svojih otrok vedejo kot do svoje lastnine. V takem primeru se otroci ne morejo razviti v zrele osebnosti, temveč jih skozi življenje spremlja veliko omejitev, kar poznamo kot komplekse, fobije, razvajenost ali psihološke bolezni.

Tisti starši, ki pa želijo svojim otrokom najboljše, pa jih vzgajajo, kot da so njihovi trenerji, vendar to velikokrat vzamejo preveč »strogo« in tako otroci čutijo odrinjenost, zapostavljenost, nesprejetost. Slednje se največkrat dogaja v družinskih podjetjih oziroma tam, kjer je v podjetju družinska naveza, kjer sta torej zaposlena starš in otrok.

»Oče se izživlja nad mano«

»Ne morem verjeti, da se oče, ki je direktor v podjetju, kjer sem zaposlen, že dve leti do mene vede kot do popolnega začetnika. Vse, kar naredim, ni dovolj dobro, dvakrat več moram delati od ostalih, ves čas moram biti na izobraževanjih… enostavno ne morem več. Moj oče se izživlja nad mano, manj sem vreden, manj zaslužim… skratka vse najslabše. Zelo sem jezen nanj. Ko pa ga popoldne vprašam, zakaj se tako vede do mene, mi odgovori, da mi želi samo najboljše…«

Tako je zvenel pogovor z zaposlenim v enem od večjih proizvodnih podjetij, kjer je družinska naveza. Nadaljnji pogovori so nas pripeljali do tega, da je oče ves čas sinovega odraščanja predvsem skrbel, da so bili družinski člani preskrbljeni, da je družina navzven delovala idealno. Vendar pa sina ni nikoli vprašal, kaj si želi, nikoli se ni z njim pogovarjal. Če ni bil v šoli najboljši, je bil kaznovan, velikokrat tudi fizično.

V nenehnem dokazovanju je izgorel

Ko je sin diplomiral, se je zaposlil v podjetju, kjer je bil oče direktor in tudi solastnik. Oče ga ni zaposlil na mesto, ki bi bilo primerno njegovi izobrazbi, temveč na najnižje delovno mesto in ko se je izkazal, je lahko počasi napredoval.

Vsi so bili seveda prepričani, da bo enkrat nadomestil svojega očeta, »zato pa ga tako trdo vzgaja«. In to je tudi oče večkrat povedal naglas. Sin je to delno razumel, vendar pa si ni znal razložiti, zakaj prav on. Bil je že zelo utrujen. Zdravnik mu je postavil diagnozo, da je izgorel. In to zgolj v dveh letih. Oče ni mogel verjeti, »kakšnega slabiča je vzgojil!«, zato je od njega zahteval še več, dokler sin ni dal odpovedi. To je očeta tako prizadelo, da je doživel lažji srčni infarkt.

V času, ko je bil oče v bolnišnici, se je celotna družina »zgrnila« nad sina, češ »kaj si naredil očetu«, celo v podjetju so ga sodelavci – prijatelji začeli ignorirati, ker se je tako vedel do direktorja, ki »mu je hotel samo dobro«. Le peščica sodelavcev ga je razumela. Dejansko sin ni bil v službi pri očetu samo dve leti, temveč že 28 let. In izgorelost ni bila plod zadnjih dveh let, temveč celotnega načina življenja in vzgoje. Sin se je namreč želel izkazati in svojemu očetu dokazati ter vsaj enkrat slišati: »Dober si!« Želel si je očetove pohvale, očetove potrditve, da je dober.

Vendar je z vztrajnim dokazovanjem in brezpogojnim sledenjem »ukazom« ovenel, postal je čustveni invalid, povrhu vsega pa je bil na koncu še kriv za vse težave tako v družini kot v podjetju.

Življenje v »zlati kletki«

Ko sem kasneje govoril z očetom, sem ugotovil, da je bilo njegovo otroštvo zelo težko. Preko poklicne šole in rednega dela v proizvodnji je preko večernih šol in dodatnega dela ob vikendih prišel do diplome in na koncu do direktorskega mesta. Njegov oče je bil velik tiran in živel je v pomanjkanju. Zato je tedaj, ko je sam postal direktor, sklenil, da se njegovim otrokom ne bo tako godilo, da jih bo podpiral in da ne bodo živeli v pomanjkanju. In skozi njegove oči člani njegove družine dejansko niso čutili gmotnega pomanjkanja, omogočil jim je tudi napredovanje. Vendar pa so otroci skozi svoje oči do njega čutili enako kot je on do svojega očeta. Preko sina je v bistvu želel narediti to, kar si je sam želel, preko njega je želel uresničiti svoje sanje. Pri tem pa ni upošteval sinovih želja. Niti slišal ni, kaj si sin želi. To je privedlo do tega, da je na koncu iz njega naredil »invalida«.

Ko je spoznal in se srečal z resnico, je doživel šok. Doumel je, kje je delal napako. Tega se je sicer zavedal celo življenje, vendar si ni želel priznati, saj sta mu gmotna preskrbljenost in uspeh otrok v šoli dajala lažno potrditev, da dela prav. Njegov notranji glas pa je dejansko postal glasen takrat, ko mu je sin nastavil ogledalo in mu z odpovedjo povedal, da se odpoveduje sodelovanju z njim, kar je pomenilo »da je bil ves njegov trud zaman«.
V bolnišnici je imel dovolj časa, da je razmišljal o svojem življenju, o odnosih, vzgoji… o sebi. Prišel je do spoznanja, da je vse minljivo, da je ves materialni svet samo kletka, ki si jo gradimo, večja, kot je, bolj smo zaprti. Vedno bolj smo sami. Tako je doumel, da je resnično sam. To praznino, ki se je v njem rodila, je želel zapolniti z najbližjimi. Vendar pa se njegov sin ni želel srečati z njim. Šele ko je zjutraj slučajno slišal rek Frana Milčinskega Ježka: »Boli, ko te povozi avto, če pa te povozi čas, se bolečine ne da izmeriti«, se je zdrznil in se zavedal, da morda jutri njegovega očeta ne bo več in mu potem morda ne bo mogel nikoli več povedati, kaj vse čuti do njega.

Zavedanje minljivosti

Šele »tragični trenutki« v življenju nas spomnijo na minljivost. Pogovor med očetom in sinom je najprej stekel, kot da bi nekdo odprl pipo soda, kjer je vino čakalo trideset let, da ga nekdo poskusi. Nato pa sta govorila ure in ure.
Oče je na življenje začel gledati drugače. Ugotovil je, da je življenje minljivo, da so pomembnejše stvari, kot je status, izobrazba in materialne stvari. Med njim in sinom se je začel odvijati odnos, postala sta prijatelja in zelo hitro ga je nadomestil na mestu direktorja. To je danes najuspešnejše proizvodno podjetje v svoji panogi.

Kjer so v podjetju družinske vezi, se čustvenih vezi ne sme čutiti, do svojih otrok ne smemo biti drugačni kot do ostalih sodelavcev, predvsem pa jih moramo poslušati in slišati.