To, kar danes počnemo, ni zgolj rezultat našega dela, temveč v veliki meri naših prednikov, ki so nam preko svojih zgledov dali potencial za razvoj. Vendar se pomena zgledov premalo zavedamo in jih ponavadi vzamemo predvsem kot breme, namesto, da bi pogledali, kaj bi se iz njih lahko naučili.

Zelo nazoren primer, kako so otroci zrasli v odgovorne podjetnike in preudarne osebnosti, je petčlanska družina, kjer se je trojica otrok odločila, da reši družinsko podjetje, pri čemer so se soglasno odločili tudi, da jih pri tem vodijo povsem druge vrednote, vrednote, ki so jih videli pri svojih prednikih. Podjetje, ki ga je prej vodil, kot podjetnik sicer zelo uspešen oče, ki pa se je nato odločil za odhod med politike, so zaradi prezadolženosti in vrste nepravilnosti dali v stečaj, rešili družinsko premoženje, kolikor se je dalo, dejavnosti podjetja pa nadaljevali v svojem podjetju. Oče jim je zato zelo zameril, češ da so uničili družinsko podjetje, vendar so se otroci zavedali, da morajo ravnati tako, kot sami čutijo, da je najbolj prav.

Družinsko podjetje je nastalo kot plod zelo zagnanega dela njihovega očeta. Ta je podjetniško pot začel kot zelo mlad, saj je hotel čim prej obogateti in ob tem zagotoviti tudi varno prihodnost svojim otrokom, sebi pa visok status v družbi. Želel je biti dober oče in zgled svojim otrokom, ker sam svojega očeta nikoli ni imel ob sebi, ko ga je potreboval. Ker mu je oče, prav tako podjetnik, ves čas dopovedoval, da tako trdo dela za njegovo varno prihodnost ter ga hkrati omejeval pri druženju z vrstniki, mu omejeval zabavo… In prav to je bil glavni motiv, da se je naš glavni junak odločil sploh za podjetništvo – da bi očetu dokazal, da je tudi sam sposoben uspeti, predvsem pa, da bi ga oče za njegovo uspehe kdaj pohvalil. To ga je ves čas gnalo naprej.

In tako je vse življenje ostal ujetnik svojega otroštva – v kletki, ki si jo je zgradil, ker je živel samo zato, da je za svoja dejanja iskal potrditev v okolici, namesto da bi bil podjetnik in politika zato, ker je to njegova srčna želja, ker je to njegovo poslanstvo. V to kletko je nevede stlačil svoje družinske člane, vanjo pa je hotel ujeti še druge ljudi. Čeprav si je neizmerno prizadeval za blagostanje svoje družine, se je zgodilo prav to, česar se je najbolj bal. Strah, ki nam ga starši in okolica vsadijo globoko v nas, postane naša kletka in na koncu naša usoda, v kateri ostanemo ujetniki, če je ne prerastemo.

Otroci so se odločili, da bodo živeli v skladu s svojimi srčnimi željami in da njihov osnovni cilj ne bo bogatenje, pač pa delo iz užitka, in ko človek dela to, kar ima res rad in zato vanj vlaga vse svoje znanje in energijo, je denar samo posledica. Dobro se namreč zavedajo, da ima vse svoje meje in da podjetništvo ne sme preraščati vsega njihovega življenja, četudi v njem še tako neizmerno uživajo. Zato so se začeli pogovarjati o skupni prihodnosti podjetja in o tem, česa so se naučili od svojih prednikov. Iskreno so se pogovorili o tem, kaj si v življenju resnično želijo. Vsak si je postavil svoj osebni cilj. Ko so to izkristalizirali, so se pogovarjali o tem, ali lahko svoje osebne cilje dosežejo skozi delo v podjetju oziroma kako morajo delovati, da bodo do svojih osebnih ciljev prišli.

Po nekaj srečanjih so ugotovili, da če si bodo postavljali samo materialen cilje, podjetje ne bo nikoli dovolj veliko, da bi si vsak od njih lahko izpolnil tudi svoje osebne cilje. In hitro so dognali, da je prav to počel njihov oče – hlastanju za materialnimi dobrinami ni bilo konca – dokler ni vse skupaj počilo kot preveč napihnjen balon. Zato so v razmišljanju o ciljih izhajali iz tega, kaj jih v resnici kot osebnosti izpolnjuje, ali se dobro počutijo v kraju, kjer živijo, kakšne način življenja si želijo, kaj jih osrečuje… Tako so spoznavali samega sebe in bolj ko so spoznavali svojo bit, bolj jasno jim je bilo, kaj si želijo, hkrati s tem pa se je risala vse bolj jasna slika, kako naj se razvija podjetje. Ko so se tako iskreno in poglobljeno pogovarjali o svojih srčnih željah, so šele zares začutili same sebe.

In vsi trije so se na koncu tudi uskladili. Najstarejši fant je prevzel vodenje podjetja in finance, sestra trženje in razvoj, mlajši sin pa se v podjetju še ni videl, pač pa se je odločil za mesečno rento in odšel na študij v tujino. Sestra in brat sta postavila trdne temelje razvoju podjetja, a ob tem tudi jasno v prvo vrsto postavila zasebno življenje, saj nista hotela poslu podrejati ničesar. Vrednote, ki sta jih živela, sta prenesla tudi v svoje podjetje. Skupaj sta ugotovila, da ni pomemben samo končni cilj – pač pa se jima je zdelo ključno najti pot, po kateri bosta ta cilj dosegla. Denar je namreč na koncu samo logična posledica dela, ki sta ga opravljala.

Strah, ki nam ga starši in okolica vsadijo globoko v nas, postane naša kletka in na koncu naša usoda, v kateri ostanemo ujetniki, če je ne prerastemo.